P. Martin Kmetec: Gre za to, da spodbujam ljudi k pričevanju za svojo vero, da ostanemo kot skupnost živa priča tega, kar je bila Cerkev v preteklosti. FOTO: Ksenja Hočevar


Slovenskega minorita p. Martina Kmetca je papež Frančišek imenoval za nadškofa v Izmirju v Turčiji, kjer je bilo v začetkih krščanstva središče ene prvih krščanskih skupnosti, je 8. decembra opoldne sporočil Sveti sedež. V pogovoru nam je zaupal vtise ob novem poslanstvu, ki ga čaka.
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

*Celoten pogovor si preberite v novi številki tednika Družina (50/2020).*
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

P. Martin, kako ste sprejeli novico o imenovanju?

Zame ni bila novica, saj sem to izvedel 18. novembra. Takrat se je apostolski nuncij udeležil seje škofovske konference v Istanbulu, na katero sem bil tudi sam povabljen. Treba je bilo namreč predstaviti prevod vseh štirih evangelijev in Apostolskih del v turščino, ki smo ga pripravljali zadnjih nekaj let. Po predstavitvi me je nuncij poklical, rekel je, da želi po sestanku govoriti z mano. Takrat mi je predložil, da sveti oče želi, da sprejmem službo nadškofa v Izmirju. Bil sem res presenečen, šokiran. O kandidatih se je sicer šušljalo, a jaz o tem nisem kaj dosti razmišljal. Seveda te ob tem predlogu stisne pri srcu. Dva, tri dni sem imel čudne občutke, tega si nisem predstavljal …

S kakšnimi izzivi se boste morali soočiti?

Najprej bi rekel to, da je velik privilegij biti naslednik sv. Polikarpa. Če razmišljam o tem, o njegovem pričevanju, me kar strese. On je dal življenje za Kristusa, z njim tudi mnogi drugi. Cerkev v Izmirju je ena prvih krščanskih skupnosti, njej je sv. Janez v Razodetju namenil poseben odlomek. Potem je to kraj, kjer je deloval sveti Pavel, tu so se križale poti njegovih učencev in drugih, ki so pripadali cerkvi sv. Janeza. Efez, Kolosi, Pergamon, Milet, vsi ti kraji so povezani z začetki krščanstva in v tem je neprecenljiva duhovna dediščina izmirske Cerkve, ki jo je treba negovati, ohranjati dar vere, ki smo ga prejeli, in ga ponesti v prihodnost. Drugi izziv je pričevanje skupnosti, ki je zelo majhna in danes šteje nekaj tisoč duš. Gre za to, da spodbujam ljudi k pričevanju za svojo vero, da ostanemo kot skupnost živa priča tega, kar je bila Cerkev v preteklosti. Potem pa vsekakor prihodnost. Premišljujem o geslu, ki sem si ga izbral: Evangelij, naše upanje. Novica o odrešenju, o Kristusu mrtvem in vstalem, je vir našega upanja za prihodnost. Seveda pa je to tudi spodbuda, da ga oznanjujemo s svojim življenjem.


Katedrala sv. Janeza v Izmirju. FOTO: Wikipedia


Kako vidite svojo vlogo glede sobivanja kristjanov z muslimani?

Ob določenih priložnostih, ob muslimanskih praznikih in drugih pomembnih dogodkih so organizirana srečanja s predstavniki muslimanske verske skupnosti, ki je tu v večini. Seveda pa je vloga škofa tudi v tem, da si v odnosih s civilnimi oblastmi, z državo, prizadeva za vsakdanje zadeve na področju administracije. Zelo veliko dela bo s prizadevanjem, da bi morda enkrat le prišli do enakih pravic, kot jih imajo verske skupnosti v Evropi, še posebej na področju ohranjanja lastnine.

Čez leto ali dve ste se nameravali vrniti v Slovenijo. Zdaj bo verjetno vrnitev za nekaj časa odložena …

Ja, to pa res. Imel sem pripravljeno kratko pismo, v katerem sem prosil svojega tukajšnjega predstojnika, da bi se čez leto in pol, ko imamo kapitelj, vrnil v Slovenijo. Redno sem o tem razmišljal z različnih vidikov. Ampak Gospod je hotel drugače. Škof, kot pravijo, se poroči s Cerkvijo.

Čestitke v imenu uredništva in bralcev, pa tudi veliko blagoslova!
_ _ _

*Celoten pogovor si preberite v novi številki tednika Družina (50/2020).*