Radio Vatikan jutri praznuje 90. rojstni dan. P. Federico Lombardi, dolgoletni direktor papeškega radia, je o tem dolgem obdobju vatikanske ustanove za komunikacijo razmišljal za jezuitsko revijo Civilta Cattolica. Prispevek povzemamo po Radiu Vatikan.

12. februarja 2021 bo minilo natanko 90 let od dne, ko je Pij XI. s slavnim radijskim sporočilom – »Poslušajte, nebesa ...« – naznanil začetek nove postaje Radio Vatikan, ki jo je na njegovo željo zasnoval Guglielmo Marconi, v oskrbo jezuitu p. Giuseppeju Gianfranceschiniju kot prvemu direktorju. »Poslanstvo« Radia Vatikan je bilo jasno od vsega začetka: biti sredstvo, ki je na razpolago papežu pri njegovi službi oznanjevanja evangelija v svetu ter biti vodilo vesoljni skupnosti Katoliške cerkve. To poslanstvo se je ohranilo skozi čas in je bilo večkrat tudi poudarjeno s strani papežev, kar je radiu zagotovilo trdno istovetnost ustanove.

Papežev glas

Radio Vatikan nastane leta 1931 v kontekstu naglega izgrajevanja nove države mesta Vatikan. Radijska postaja, ki jo je postavil Marconi, predstavlja tehnološko avantgardo tistega časa ter zagotavlja telegrafsko in radiofonično delo na način, ki je povsem nedovisen od Italije. Zahvaljujoč kratkim valovom, v »etru«, ki še ni bil pretirano zasičen s številnimi prenosi in s precej zmanjšano močjo, so mu lahko prisluhnili tudi na drugih celinah. Na začetku je Radio Vatikan sredstvo, zahvaljujoč kateremu lahko katoličani po svetu prvič neposredno prisluhnejo papeževemu glasu.

Trideseta leta so leta totalitarizmov. Stališča Pija XI. so pogumna in ob približevanju nevihte se na Cerkev gleda z zaupanjem. Povpraševanje po radijskih prenosih v različnih jezikih, da bi usmerili in podprli vernike v evropskih državah, naglo raste. P. Filippo Soccorsi, ki je bil imenovan za vodjo radia leta 1934 (star je bil 34 let!) po prezgodnji smrti p. Gianfranceschinija, se ne posveti samo izboljšavi tehničnih struktur – kot je na primer nova antena, ki se dviga v vatikanskih vrtovih in jo imenujemo »papežev prst« – ampak je pripravljen sprejeti tudi pričakovanja, da se radio razširi tudi s programskimi vsebinami. Vatikanski radio je tako leta 1936 sprejet v Mednarodno zvezo za radiodifuzijo, pri tem pa mu je priznana njegova posebna narava, ki mu omogoča opravljanje radijske dejavnosti brez vsakršne zemljepisne omejitve. Zaradi skromnih sredstev p. Soccorsi zaprosi za sodelovanje sobrate jezuite različnih narodnosti, da bi pripravljali in posredovali besedila. Posebej pomembni so seveda prenosi v nemškem jeziku.

Sredi vojne tragedije: za mir in solidarnost s trpečimi

Leta 1939, tik pred začetkom vojne, so bili redni radijski prenosi v italijanščini, francoščini, angleščini, nemščini, španščini, portugalščini, poljščini, ukrajinščini in litovščini. Sredi strašne tragedije je radio postal referenčna točka za Cerkev, s tem ko je opravljal svojo vlogo z obsojanjem nasilja, s podpiranjem žrtev in upornikov, s spodbujanjem k upanju. Znana ostajajo radijska sporočila Pija XII. v času vojne, ki so jih ljudje nestrpno pričakovali in jih skrajno skrbno poslušali po vsej Evropi. To je bil najuglednejši in najzanesljivejši glas, ki se je v tistih strašnih letih dvigal nad strani v sporu ter pozival k pravičnosti in miru.

V času vojne Radio Vatikan postane znan še po eni stvari: bil je temeljno sredstvo pri velikem delu, ki ga je Pij XII. želel udejanjiti z ustanovitvijo Informacijskega urada državnega tajništva, nastalega leta 1939 z namenom, da bi izsledil civiliste in vojake, pogrešane in zapornike, dal novice družinam in jih med seboj povezal vsaj s pozdravom ali spominom.

Radio Vatikan je med posebnimi prenosi iskal vesti o pogrešanih osebah ter zapornikom prenašal kratka sporočila njihovih družin, pri čemer so se imena počasi zlogovala. Te vrste oddaj je bilo na teden tudi do 70 ur, od 12 do 13 ur na dan. V letih med 1940 in 1946 je bilo posredovanih 1.240.728 sporočil te vrste, v 12.105 urah radijskega prenosa. V nekaterih primerih so v zaporih te oddaje posredovali prek zvočnikov. Pričevanja hvaležnosti za to delo so bila številna in ganljiva. Gre za eno najlepših strani v zgodovini Radia Vatikan.


FOTO: Vatican Media

Glas za »Cerkev v tišini«

S koncem vojne Radio Vatikan začne s svojimi radijskimi prenosi spodbujati ozračje moralne in duhovne obnove v državah, ki jih je oboroženi spor uničil, medtem ko so v razmahu priprave na veliko sveto leto 1950, čas obnovljene vitalnosti Cerkve. Velik del Vzhodne Evrope pade pod tiranijo komunističnih režimov in Katoliška cerkev postane predmet težkega preganjanja v mnogih državah. Gre za zgodovinski izziv, pred katerega je postavljen Radio Vatikan, ki dejansko postane edina pot, po kateri lahko verniki gojijo svojo vez s papežem in vesoljno Cerkvijo ter prejemajo podporo za svojo vero. Kljub omejenim virom se programi v jezikih vzhodnoevropskih držav številčno povečajo in postanejo tudi obsežnejši. Konec štiridesetih let se k poljskemu programu, ki je bil skupaj z italijanskim, angleškim, francoskim, španskim in nemškim vedno eden od glavnih jezikov, dodajo še češki, slovaški, litovski, latvijski, ruski, hrvaški, slovenski, romunski, bolgarski, beloruski in zatem še albanski jezik. Več desetletij, torej ves čas zatiranj, so prenosi Radia Vatikan ponujali redna in varna srečanja za vernike, posvečene osebe, duhovnike, škofe, ki jim je bila odvzeta svoboda izražanja in življenja njihove vere.

O teh letih bi lahko povedali neskončno veliko zgodb. V določenih državah in v določenih obdobjih težkega preganjanja je bilo poslušanje Radia Vatikan absolutno prepovedano in izredno nevarno: lahko je vodilo v težke kazni, vse do zapora ali v nekaterih primerih celo do smrtne obsodbe. Za nekatere jezike, kot sta poljščina ali slovaščina, se je poslušalstvo povečalo, medtem ko drugod, kjer so bili katoličani manjšina, ni bilo veliko poslušalcev. A načelo, ki je vodilo patre na radiu, v skladu s papeževim namenom, ni bilo množično občinstvo, temveč težke razmere poslušalcev. Zato je radijsko oddajanje v jezikih vzhodnih držav vedno predstavljalo polovico jezikov, v katerih je deloval Radio Vatikan. Ko so po mnogih letih padli zidovi, se je hvaležnost vernikov in narodov končno lahko izrazila v ganljivih oblikah, kot je na primer več kot 40.000 pisem, ki so prispela v ukrajinsko uredništvo v prvem letu po padcu sovjetskega režima, ali podelitev častnega odlikovanja s strani Albanije za delo Radia Vatikan.

Komunikacija za občestvo

Leta 1970 so se uredništva in studiji Radia Vatikan preselili in dobili primerne prostore v zgradbi Palazzo Pio, nasproti Angelskega gradu, ki v naslednjih letih postane glavni sedež radia. Leta 1973 p. Roberto Tucci nasledi p. Marteganija pri generalnem vodenju. Smo pred vigilijo svetega leta 1975 in radio je v polnem gibanju. Ne gre samo za neposredne prenose pomembnih papeških slavij, avdienc in dogodkov ter posredovanje ustreznih informacij v vseh jezikih, da bi bila na ta način vključena vsa vesoljna Cerkev, ampak tudi za nudenje pomoči romarjem, ki prihajajo v Rim z vsega sveta.

K nadaljnjemu razvoju Radia Vatikan v drugi polovici sedemdesetih let sta veliko prispevala p. Pasquale Borgomeo, ki bo postal dinamičen in ustvarjalen programski direktor, ter p. Félix Juan Cabasés, odgovoren za »osrednje uredništvo«, pozneje imenovano »služba za dokumentacijo«. Prvi bo gojil dragocene mednarodne odnose, predvsem z Evropsko zvezo za radiodifuzijo (UER - EBU), drugi pa bo zapustil trajno znamenje na področju organizacije dokumentov in načrtovanja uredniških programov.

Radio Vatikan tako doseže svojo zrelost, z večanjem profesionalne in časnikarske kakovosti, ki iz Rima naredi utripajoče srce vsakdanje komunikacije v vesoljni Cerkvi – »komunikacije za občestvo«, kot je to želel koncil –, prav tako dejavnega protagonista v širšem svetu katoliške in laične komunikacije o življenju Cerkve.

P. Federico Lombardi