P. Federico Lombardi, ki v teh dneh zapušča položaj tiskovnega predstavnika Svetega sedeža, je za Radio Vatikan spregovoril o svojih občutkih po desetih letih na omenjenem delovnem mestu. Kot je dejal, slovo zanj ni nobeno presenečenje, saj mu je bilo popolnoma jasno, da se bo njegova naloga prej ali slej zaključila: »Nismo večni … Papežu sem v teh treh letih večkrat izrazil svojo razpoložljivost za službo, ki sem jo lahko opravljal, a prav tako za vsako odločitev, ki bi bila sprejeta v okviru menjave te naloge.«



Greg Burke je pred svojo novo vlogo direktorja vatikanskega tiskovnega urada izrazil nekoliko strahu, kar je p. Lombardi komentiral z besedami, da je razumljivo imeti nekoliko strahospoštovanja pred službo, ki se nanaša na papeža in življenje Cerkve. »Vsi mi vemo, da imamo omejitve. In če smo poklicani opravljati neko nalogo, zaupamo, da nam jo bo Gospod pomagal opravljati«, je dejal in poudaril, da je treba ohranjati ozračje zaupanja in upanja. Priznal je, da tudi sam pred desetimi leti mnogih stvari te službe sploh ni poznal, čutil je negotovost in imel težave najti prave oporne točke ali potrebne informacije. Toda človek se med hojo po poti tudi uči, osvoji več gotovosti in umirjenosti pri opravljanju dela. To je običajna pot na področju vsake službe. Nihče ne pričakuje, da se začne že na vrhu z vsemi izkušnjami, znanjem in sposobnostjo. »Mislim«, je dejal p. Lombardi, »da bo tako za Grega Burka kot še posebej za Palomo Garcia Ovejero, ki začne tako mlada, to lepa izkušnja, kjer jima bo zagotovo nudeno veliko pomoči.« Nadaljeval je, da je sam vedno naletel na veliko razpoložljivost s strani vseh v vatikanskem svetu in kuriji, kadar je potreboval informacije in nasvete, za katere je prosil. »Ne gibljemo se v svetu, kjer imajo ljudje v nas uperjeno puško«, je pripomnil.

P. Lombardi je spregovoril tudi o najtežjih trenutkih, ki jih kot tiskovni predstavnik od blizu spremljal med pontifikatoma dveh papežev, Benedikta XVI. in Frančiška. Najbolj boleče je doživljal dogodke okoli vprašanj spolnih zlorab. Kot je dejal, je vse to doživljal zelo globoko, pri tem pa se zavedal, da je šlo za očiščevanje Cerkve, ki ga je bilo treba opraviti in o čemer je veliko govoril papež Benedikt XVI. »Prizadeval sem si dati tudi nekaj svojega prispevka, v sodelovanju z drugimi, da bi se opravili koraki naprej, tudi v smislu jasnosti, preglednosti, resnice pri poglobitvi teh tem, in sicer na način, da se kaj takega ne bi moglo več zgoditi ali pa bi se k njim od začetka pristopalo na pravilnejši, ustreznejši in bolj poglobljen način«, je povedal.

Kot težko je označil tudi obdobje uhajanja zaupnih vatikanskih dokumentov in napetosti znotraj Vatikana. Težko po njegovih besedah ni bilo s profesionalnega vidika – ni težko povedati resnice in kar je treba povedati; težko je bilo, ker se takšne položaje živi tudi z določenim trpljenjem, obenem pa »z zavedanjem, da se tudi na ravni komunikacije gradi pot za izboljšanje, za odgovarjanje in za odpiranje poti do resnice ter ustreznejšega in celovitejšega pogleda na probleme«. P. Lombardi je izpostavil tudi pomen pomoči drugim k razumevanju človeškosti in njegovih mej, a vedno upoštevajoč pozitivno poslanstvo Cerkve, ki ostaja kljub mnogim človeškim slabostim.

In kaj bo p. Lombardi počel po prvem avgustu? »Ne nameravam se ravno upokojiti!« je zatrdil. »Ta beseda za redovnika, ki hoče biti na razpolago služenju Bogu in Cerkvi vse svoje življenje, vsak dan, ne obstaja. Torej, če ne bo več klicev novinarjev, ki bi me spraševali o kakšnem nujnem vprašanju, bodo verjetno drugi klici ali drugi odnosi, na katere bom poskušal odgovoriti z vsem srcem.«

Vir: Radio Vatikan
Foto: splet