Običajno se oziramo na oba pola in se po mitološko ujamemo v dialektiko levi – desni, Kučan – Janša, Jenullovi kolesarji – Ruparjevi upokojenci. Ljudje smo bitja drame, radi imamo titanske spopade. A namesto na oba pola bi morali več gledati na manj kričavo sredino. Kaj se dogaja na sredini? Teoretično bi sredina morala držati državo v ravnovesju. Zakaj je ne?

Kakorkoli obračamo, po zadnjih volitvah na sredini kraljuje velika sila: premierjevo novopečeno Gibanje Svoboda. Slednje ima neverjetnih 41 poslancev, kar je le 5 manj od absolutne večine. Že zaradi zakona kvantitete bi lahko v letu in pol po volitvah v okviru take sile nastal kvaliteten preskok: kak vplivni think-tank, neko jedro pozitivne energije, neka velika poslušalnica ljudskih vzdihov. Nič od tega. 41 poslancev Svobode deluje kot kovinsko hladen glasovalni stroj. Nedavno smo osupnili, ko smo izvedeli, da je neki poslanec pri pomembnem glasovanju vprašal: »A' moramo zdaj za ali proti pritisnit'?« Če ironiziramo, je to že dosežek: zanimal se je, vprašal je.

Že zaradi zakona kvantitete bi lahko v letu in pol po volitvah v okviru take sile nastal kvaliteten preskok: kak vplivni think-tank, neko jedro pozitivne energije, neka velika poslušalnica ljudskih vzdihov. Nič od tega.

Minulih parlamentarnih glasovanj v korist kovidnim kolesarjem ter hkrati zoper kmete in religijo ne smemo toliko pripisovati agitatorjem z leve, ki so zoper religijo in kmete že po DNK-ju, kot hladnemu glasovalnemu stroju stranke GS. Da se bodo kmetom po hlevih po gestapovsko sprehajali vneti aktivisti in da bosta vernik in duhovnik/pop/imam poslej obravnavana kot družbeno nekoristna, sta odločila dr. Robert Golob in stranka GS.

Hitro opazimo surovost ideološko profiliranih in politično fanatiziranih skupin, manj hitro pa surovost meščanske sredine – surovost konformizma. Marksistični fosili, ki so vendarle manjšinski pojav, imajo pri nas čezmerno politično moč, ker je na sredini ždeča večina sebična, preračunljiva, pišmevuhovska. V zvezi s prej omenjenim glasovanjem predvidevamo, da večina poslancev Svobode osebno ni proti kmetu in religiji. No, ravno v tem je srž njihovega konformizma. In to kratkovidno pišmevuhovstvo, ta preživetvena koristoljubnost bo jutri odločala o evtanaziji, o številu spolov, o čričkih na naših krožnikih.

Konformistično jedro parlamenta je simptom nečesa širšega. Ljudstvo se kaže naveličano »počasne in dolgočasne« demokracije, vključno tehnik poslušanja in dialoga, ter je vse bolj voljno za vrnitev »mesije«, po možnosti simbolnega očeta, to je vladarja z močno roko. Dr. Robert Golob ima priložnost, da postane slovenski Erdogan, Orban s te strani Goričkega. Da ga erdoganovska populistična paradigma mika, niti ne skriva. Da si v ta namen drugega za drugim podreja državne in družbene sisteme in podsisteme, zlasti represivnega in medijskega, je tudi vidno. Če ga ne bo odnesla kakšna huda afera, če bo imel dovolj želje po oblasti in dovolj zvesto asistenco omenjenih sistemov in podsistemov, lahko na naslednjih volitvah število »rok za dviganje« na Šubičevi 4 še poveča. Drsenje demokracije v politično surovost bo zaključeno. Levičarstvo bo zreducirano na uporabno ulično krilo buržoaznega režima, pomladna opozicija na brezkončno frustracijo.

Da ga erdoganovska populistična paradigma mika, niti ne skriva.

Čas je za »pesimizem razuma in optimizem volje«, kot je nekoč bistvo starogrške civilizacije definiral švicarski zgodovinar Jacob Burckhardt. Čas je, da se modrostno sprijaznimo, umno prilagodimo in pogumno zoperstavimo. Kdo? Mi, spodobni državljani in demokrati, zlasti tisti, ki spadamo v družbene skupine, ki si jih nori na oblast že po naravi stvari težko podredijo.

Modrostno se sprijaznimo s pesimističnim dejstvom, da je demokracija krhka vrednota in ustanova ter da lahko – naj prikličem prizor iz filmske sage Vojna zvezd – republika umre ob aplavzu ljudstva. Sprijaznimo se tudi, da je mati Evropa, zunanja varuhinja in pomočnica v teh rečeh, po brexitu in ruskem napadu na Ukrajino zmedena in v usihanju.

Umno se prilagodimo novim razmeram. Prvič, surovost je virus, ki mu ne smemo dopustiti, da nas okuži. Drugič, družba je širša od politike, država je večja kot oblast, se pravi, tudi v razmerah, ko nas oblast omalovažuje, moremo graditi družbo in biti dostojni državljani. Tretjič, optimistično ustvarjajmo prostore dialoga, ki niso na proračunskih injekcijah in ki so zunaj dosega »kvalificiranih prijavljiteljev«. V teh prostorih bo zorela nova družbena kakovost in z njo sprememba.

Če to ni dovolj, se režimu pogumno in civilno zoperstavimo. Albert Camus je zapisal: »Upor sam po sebi ni plemenit, plemenito je to, kar ga sproža.«

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (39/2023).