Minuli teden je v Državnem svetu potekal posvet »Pomen kmetijstva in podeželja za slovenski narod«, na katerem je z govorom »O kmetovi duhovni krajini« sodeloval klaretinec p. Branko Cestnik, ki je uvodoma pojasnil, da beseda `duhovna´ »pomeni več kot religiozna, pomeni simbolna in modrostna; `krajina´ pa spet ni mišljena zgolj kot geografska pokrajina«.

»Mavrica je božji stolček«

Z zbranimi na posvetu je delil otroški spomin, ko se je kot majhen deček z babico vračal z dela na njivi in je na nebu zagledal mavrico ter s prstom pokazal nanjo in dejal: »Mati, glejte, mavrica!« Babica mu je zvila kazalec in ga oštela z besedami: »Na mavrico se ne kaže s prstom. Mavrica je božji stolček.«

FOTO: Pexels

Do narave bodi skrajno spoštljiv

P. Cestnik meni, da kmetovega odnosa do narave ne smemo spiritualizirati in idealizirati, saj je kak kmet do okolja lahko tudi brutalen, enako ono do njega. »Ukvarjanje z življenjem rastlin in živali, negovanje rasti, delo na prostem, odvisnost od vremenskih razmer v kmetu oblikujeta svojski odnos do naravnega okolja. `Na mavrico se ne kaže s prstom´ pomeni prav to: narava je skrivnostna, čudovita, presega te, do njen bodi skrajno spoštljiv. Na predmete v trgovini lahko pokažeš s prstom, ker so navadni uporabni predmeti, na mavrico in podobne pojave, pa ne smeš kazati s prstom, ker so znamenja nečesa višjega.«

Celoten govor lahko preberete na njegovem blogu.

Zeleni Jurij, kurenti, blagoslovi, velikonočni zajtrk …

Kmet se s svojo krajino pogovarja in jo oblikuje na ravni ritualov, je spomnil p. Cestnik. V množici ritualov skoraj vsak izmed nas še danes uporablja kakega od njih. »Pomnimo: zeleni Jurij, obhodi kurentov, božično žito, blagoslov zelenja za cvetno nedeljo, tudi sam velikonočni zajtrk ... Manj pogostni, vendar še navzoči, so rituali ob nevarnosti za nevihto in točo.«

Kurenti po ljudskem prepričanju odganjajo zimo. FOTO: Tatjana Splichal

Vera in kmečko življenje

Med opazovanjem slovenske kmečke krajine naše oko lahko hitro opazi številna verska znamenja in podružnične cerkve, ki poleg verske simbolike nakazujejo povezanost življenja naših prednikov s kmečkim življenjem in delom. »Recimo, ogromna cerkev sv. Uršule na Uršlji gori; kot preberemo v kronikah izpred 400 let, so jo zgradili tudi zato, da bi bilo dovolj volne in hrane. Ali pa svetišča sv. Urbana, zavetnika grozdja, postavljena med vinograde; ali svetišča sv. Egidija in sv. Antona Puščavnika v bolj živinorejskih okoljih; ali lesene kapelice na praktično vsakem visokogorskem pašniku, začenši od Velike planine.«

Mreža duhovnih točk

»Slovenski kmet je skozi stoletja z gradnjo in vzdrževanjem tovrstnih templjev vzpostavil pravcato duhovno geografijo, nekakšno mrežo duhovnih točk in nevidnih silnic, ki naj pomagajo zemlji in ljudem,« je podčrtal p. Cestnik: »S tem, da so kakšne podružnice vršile še socialno vlogo. Recimo, ko se je z imovino podružnice pomagalo okoliškemu kmetu, ki je pogorel ali mu je crknila krava.«

Cerkvica sredi travnika. FOTO: Tatjana Splichal

Tehnika okrnila duhovno razsežnost človeka

Po besedah patra je v zadnjih sto letih prišlo do velikih družbenih in kulturnih sprememb, ki so odvzele moč tradicionalnim religijam in okrnile duhovno razsežnost človeka, tudi kmečkega. »Mislec Erich Fromm je bistveno spremembo na področju religioznosti pripisal nastopu tehnike. S prihodom tehnike, z njeno dominacijo, se je začel razgrajevati magično-duhovni odnos do narave. /…/ Slovenski kmet ni veliko zaostajal: tehnika je hitro vstopila na njegovo dvorišče. A, kot je videti, bolj počasi v njegovo srce.«

V kmetovanje je vtkana stoletna identiteta rodbine

Slovensko kmečko srce se ni povsem vdalo »hipnozi tehnike in golemu produkcijskemu odnosu do narave«, veseli p. Cestnika: »Bržčas tudi zato, ker je kmetovanje v veliki meri družinsko, vanj je vtkana stoletna identiteta rodbine, kmetija je nekak blagoslovljen mikrokozmos, kar je veliko več kot zgolj proizvodno sredstvo«.

Delo na polju po navadi poveže različne generacije na kmetiji. FOTO: Tatjana Splichal

»Če izgubimo kmeta in rokodelca, izgubimo zgodovino«

»Kaj bo s kmetovo duhovno krajino jutri?,« se je vprašal pater in se pri tem navezal na besede, ki jih je izrekel pesnik in režiser Pier Paol Pasoloni: »Če izgubimo kmeta in rokodelca, izgubimo zgodovino.«

Duhovna dediščina kmeta kot modrostni vir

Po mnenju p. Cestnika sta pred nami dve nalogi. »Prva je, da smo pozorni na kulturne in duhovne vidike dolge zgodovine slovenskega kmetstva; so avtohtoni, so naši, so korenine večine nas. /…/ Druga naloga je težja: razumeti duhovno dediščino slovenskega kmeta kot modrostni vir in ga upoštevati kot enega izmed modrostnih virov, ki more pomagati tudi danes.«

Kmetova duhovna krajina je naše živo izročilo

»S kmetstvom vztraja v naši družbi intimno in kolektivno izkustvo mnogih generacij, ki ne more biti skrčeno na muzejski artefakt ali na folklorno točko na proslavi. Ko govorimo o kmetovi duhovni krajini oz. duhovnem izkustvu, smo postavljeni pred ogromen korpus živega, še govorečega izročila. Prisluhnimo mu!,« je svoj govor v Državnem svetu zaključil p. Branko Cestnik.