Njegovo zgodbo smo v začetku preteklega leta na našem spletnem portalu že objavili. Za njegovo nesebično delo mu je spominski znak požrtvovalnosti podelil predsednik vlade RS, MOL pa mu je izrekla priznanje s plaketo glavnega mesta Ljubljana. Bogdan Rus je za naš portal povedal, da sicer ostaja prejemnik nagrade, vendar nagrade, kot je pojasnil v nadaljevanju, zaradi »prevelikega razkoraka v interpretacijah« ni želel javno prevzeti. 

Opravljati duhovniško poslanstvo je največja nagrada 

»V resnici mi nagrada sama na sebi ne pomeni kaj dosti in tudi nisem pričakoval, da bi mi kdo za moje delo podelil nagrado. Zame je bila največja nagrada, da sem v določenem trenutku svojega življenja lahko opravljal to poslanstvo. Večkrat sem že rekel, da so bile to zame najlepše počitnice, a ne zato, ker bi bilo delo lahko: mnogi zdravstveni delavci močno garajo, v času covida je marsikdo dal res vse od sebe; zame je bil to čudovit čas zato, ker sem lahko bil blizu ljudem, ker sem čutil, da sem tudi tako zares duhovnik,« je prepričan p. Bogdan. 

Duhovništvo namreč ni neki dodatek k našemu življenju. Je del tega, da živim. Bog me je tako vtkal v ta svet, in ta svet je tako stkan, da potrebuje duhovnika, duhovništvo. Ob tem svojem delu sem velikokrat začutil, da je res tako.

»Nagrada je zame znamenje veselja, saj so v tem svetu še skupine ljudi, ki so sposobne opaziti tisto, kar se ne da stehtati, kar nima cene, kar je čisti dar. Ob tem seveda spet ne mislim na svojo žrtev – hvaležen sem Bogu, da me je poklical in mi navsezadnje dal misel, da je tako služenje sploh mogoče.« 

Na naslov kabineta ljubljanskega župana Zorana Jankovića je p. Bogdan Rus naslovil naslednje pismo, ki ga je javno objavil tudi na svojem Facebook profilu. Del njegovega pisma objavljamo v nadaljevanju: 

Najprej bi se vam rad zahvalil, ker ste prepoznali moje prizadevanje na področju negotovosti, ki jo je povzročila epidemija. Sam sem v danem trenutku naredil to, kar sem v tistem času znal najbolje, po drugi strani pa kot duhovnik živim v takšnem okolju, ki v kriznih trenutkih omogoča, da se začasno podam na delo, ki je izven mojega običajnega delokroga. Na povabilo predlagatelja, svetniške skupine NSi, sem soglašal s tem, da bi se začela moja kandidatura, čeprav za svoje delo nisem nikoli pričakoval nobene nagrade. /…/ 

Močno me je prizadelo, ko je 24. februarja 2022 Ruska federacija brez razloga napadla neodvisno državo Ukrajino. V tem brutalnem napadu, ki traja že skoraj dva meseca, je umrlo ogromno zdravstvenih delavcev med opravljanjem svojega poslanstva. Ob tem čutim tudi osebno bolečino, ne le statistike. Če bi mi ta trenutek dopuščale okoliščine, bi tudi sam šel pomagat na vojno področje. Žal pa naš župan g. Zoran Jankovič, ki je nositelj priznanja RF in ga je prejel iz rok sedanjega predsednika in vojnega zločinca Vladimirja Putina, tega priznanja še vedno ni vrnil. Sam tudi na spletni strani pravi, da je tako priznanje "še naprej v spomin in znak upanja za mir v svetu". Tako preračunljivo razumevanje neke nagrade se mi zdi v razmerah vojne skrajno zavržno.

Zato sem se odločil, da bom sicer ostal prejemnik nagrade iz razloga, ker čutim z mestom Ljubljana, kakor sem čutil v času, ko sem pomagal. Nagrade ne bom javno prevzel, saj čutim prevelik razkorak v interpretacijah, kako takšno podelitev razumeti. Sem teolog in zato mi je pomen izjemno pomemben. Če je izkazana čast povezana s kakšno finančno nagrado, vas prosim, da sredstva nakažete na Slovensko karitas. 

»Bodimo to, kar smo in bomo ravnali prav.« FOTO: Tatjana Splichal

Pomoč bo potrebna tudi v prihodnje

Čeprav se je epidemija koronavirusa nekoliko polegla, pa možnosti za pomoči potrebnim ostajajo. »Razmišljam, kako se odzvati tudi v prihodnje,« pravi p. Bogdan. »V resnici ni pravila. Bodimo to, kar smo in bomo ravnali prav. Predvsem je pomembno, da že danes, ko nas epidemija ne pritiska in so zato vprašanja življenja malo manj zaostrena, "treniramo" prave odločitve. Da delam, kar je prav, da moja vera, ki je v meni, po mojih besedah in dejanjih postane iz intimne vidna.«

Delati dobro tudi takrat, ko nas nihče ne vidi 

»Sam nisem naredil nič posebnega. In tudi ne čutim, da bi moral še kdo delati to, kar sem delal jaz. Verjamem, da je vsak delal po svoji vesti. Kdor je delal preprosta dejanja, ki so prinašala dobro voljo med njegove najbližje, je morda naredil več, kot sem naredil jaz. Kdor je v svoji družini, zaprt med štiri stene, raje reševal spore z odpuščanjem, je lahko naredil več, kot sem naredil jaz. Kristjani se moramo odvaditi, da obstaja uravnilovka za to, kako smo dobri. Kadar dajemo vse od sebe, kadar svoja dela delamo v odnosu do Boga in bližnjega, je to vrhovni zakon; prepričan sem, da se tudi naš pogled na to, kaj je resnično dobro, sam od sebe izboljšuje,« zaključi naš sogovornik.