V zadnjih mesecih se p. Bogdan Rus srečuje z ljudmi kot prostovoljec na covid točkah poliklinike v Ljubljani in bolnišnice v Šempetru ter ob njih razmišlja, kakšno upanje bi jim lahko ponudila Cerkev. FOTO: Bogdan Rus



»Pojdite med ljudi, na obrobje,« nas vedno znova poziva papež Frančišek in te njegove besede si močno jemlje k srcu tudi frančiškan p. Bogdan Rus. V 15 letih redovniškega poklica je služboval v šestih frančiškanskih svetiščih in tako od blizu spoznaval stiske in vero na različnih koncih Slovenije. V zadnjih mesecih se srečuje z ljudmi kot prostovoljec na covid točkah poliklinike v Ljubljani in bolnišnice v Šempetru ter ob njih razmišlja, kakšno upanje bi jim lahko ponudila Cerkev.

P. Bogdan, kaj delate kot prostovoljec na covid točkah?

Stojim pri vratih in sprejemam ljudi: izpolnim vprašalnik, jim izmerim temperaturo in jih usmerim k medicinskemu osebju. Opominjam jih, naj si nadenejo masko, naj držijo razdaljo. Želel sem si, da bi delal na covid oddelku, imam tudi nekaj praktičnih negovalnih izkušenj iz časa, ko sem skrbel za bolne sobrate, a me tja za zdaj niso dodelili, ker je treba imeti formalna potrdila.

Zakaj ste se odločili za to prostovoljstvo? Vas ni strah okužbe?

To čutim kot del svojega duhovniškega poklica. Zdelo se mi je, da se je naš narod poenotil v skupni borbi, ki sem si ji želel pridružiti. Morda bo zato kakšen zdravstveni delavec imel uro prostega časa več, morda kdo od njih ne bo zbolel. Okužbe me ni strah; na facebooku sem zapisal, da bi ob zdravnikovem dvomu ventilator, če bi ga potreboval, z veseljem odstopil drugemu. V teh dveh mesecih sem srečal ogromno dobrih ljudi. Podarjen mi je bil pogled na zunanji svet in malo občutka, kako ljudje živijo svoj vsakdan, osemurni delovnik dan za dnem. Z zaposlenimi spontano pride tudi do pogovorov o tem, kako živijo, o njihovi veri. Hvaležen sem za to izkušnjo. Verjamem tudi, da s svojo prisotnostjo tam pričujem, da duhovniki želimo ljudem dobro. Moja žrtev je majhna. Poznam redovnico, ki spada v rizično skupino, pa skrbi za bolnike s covidom, pa prijateljico šibkega zdravja – verjame v dobro in dela v UKC. Občudujem prijateljico, ki kljub lastni stiski prostovoljno dela z umirajočimi. Želim si, da bi z vsemi temi po koncu služenja daroval mašo. Upam, da me bodo poiskali.


P. Bogdan Rus: To čutim kot del svojega duhovniškega poklica. Zdelo se mi je, da se je naš narod poenotil v skupni borbi, ki sem si ji želel pridružiti. FOTO: Tatjana Splichal


Ali bo Cerkev dala upanje svetu, ki je utrujen od epidemije?

Zdi se mi, da bi lahko naredili več. Ko so mrtvašnice polne, za moj okus ni najbolj primeren trenutek za ukvarjanje z našimi verskimi pravicami. Zdaj je čas, da ljudem pokažemo nezaustav­ljivo upanje. V zadnjih nekaj mesecih je v Sloveniji veliko ljudi umrlo, mnogi od njih prezgodaj, in za njimi je ostala množica prizadetih svojcev in prijateljev. Nastalo je veliko ran. Slovenska Cerkev bi temu ranjenemu narodu morala bolj aktivno stati ob strani, mu pomagati pri soočenju s smrtjo, pri žalovanju in mu pokazati moč vstajenja, ki ni le dobra misel ali filozofski koncept, ampak edino resnično življenje. V tem prizadevanju bi morali malo bolj enotno nastopiti, ne le vsak posebej, kakor ve in zna. Nujno potrebne državne omejitve pa bi lahko nadgradili še s kakšno pozitivno spodbudo.

Kateri je za vas glavni nauk koronavirusne bolezni za človeštvo?

Ne bi rad zašel v kakšne teorije zarote: ali je to povzročil človek ali Bog ali hudič. Lepota krščanstva je v tem, da je to popolnoma vseeno. Pandemija je tukaj in vprašamo se lahko le, kaj lahko naredimo. Gotovo pa je, da smo danes zaradi svoje razvajenosti v takih situacijah veliko bolj ranljivi. Znanost je šla naprej, človeška zrelost pa ne. Evropska kultura je nekoč znala ta naravna gibanja malo ustavljati, zdaj jih mogoče celo potencira. Močno je prišla do izraza tudi naša nezmožnost, da delujemo kot skupnost. Skupnostne vrednote so drugačne kot posameznikove. Obstaja razlika med grškim junakom in svetnikom. Grški junak je bil sam in vsi so ga občudovali. Svetnik pa prejema milosti in jih takoj daruje Cerkvi, skupnosti, ki se na ta način gradi. Tudi Cerkev danes trpi zato, ker vztraja pri tem, da so dobri ljudje kakor junaki, ki se učijo krščanskih vrednot, ne pa skupnost, ki se oblikuje in raste. V nebesa želim iti z vsemi svojimi dragimi. Verujem pa, da ima Bog še boljši načrt.
_ _ _

*Celoten pogovor najdete v tiskani Družini (2/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

»Dajemo vse od sebe«

»Za Jezusa steklena pregrada ni ovira«

Pogled iz rdeče cone Doma sv. Jožefa v Celju

Duhovniki med bolniki s covidom-19