Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,39–45)

Marija je oznanjevalka veselja. Pravi vzor kristjana, ki naj bi bil, kot večkrat poudari papež Frančišek, nujno vesela oseba, ker je to nekaj, kar spada k bistvu kristjana. In ljudje smo radi veseli, kako da ne, posebno, ko ga imamo malce pod kapo. 

Želimo si veselja, radi gremo na gostije in na veselice, zaplešemo, zapojemo, da pozabimo na skrbi vsakdanjika. Vendar je to za trajnejše veselje premalo. 

Ker je tako veselje zelo minljivo, ne samo, da ga spremlja maček, ko izzveneva v jutru, ampak tudi nobenih posledic nima za človekovo življenje, po njem je človek popolnoma enak kot prej, če ne celo slabši.

Zaskrbljena, pa vesela

Vendar Marija ni vesela zaradi pijače, zaradi praznovanj ali česa, kar bi jo razvedrilo. Nasprotno, čisto gotovo je zaskrbljena, to pač prinaša nosečnost v čudnih okoliščinah, ko se ne ve, od kod sploh njen otrok. Njeno življenje je vse prej kot enostavno. 

Ne ve, kako se bo na to odzvala okolica, ali je ne bodo menda kar pobili s kamenjem. In če bo preživela, kako bo živeti z večno sramoto, kako bo preskrbela otroka in kje bo sploh živela … 

Toda kljub tem velikim skrbem Marija Elizabeti in ljudem, ki jih srečuje, prinaša veselje. Vzbuja upanje, poraja življenje, zaradi nje prihaja Sveti Duh nad ljudi, ki jih srečuje. In to ne zaradi mladosti ali uspeha ali brezskrbnosti. 

Marija ni zmagovalka. Nosilka Boga je. Zato je vesela.

Pravo veselje se namreč ne more roditi od zunaj. Dokler bomo namreč iskali razloge za svoje veselje zunaj sebe, v zabavah, v dosežkih, celo v ljudeh, bomo vedno ostali razočarani. Tako je. 

Zunanje veselje je minljivo in krhko, tako hitro se razpoči kot milni mehurček. Prej ali slej se bo končalo, uničila ga bo bolezen ali vojna, prepir ali poraz, razočaranje ali kaj drugega. 

Veselje namreč ni samo čustvo ali cenen optimizem, ampak nekaj veliko globljega. Je sad pomembnega spoznanja.

Pravo veselje zato lahko prihaja samo iz notranjih razlogov. Iz razlogov srca, ne razuma in ne čustev. Iz razlogov srca, ki je mirno in veselo, ko se čuti sprejeto in ljubljeno. 

To pa je tedaj, ko ima človek Boga blizu, kadar ga vzame pod svoje srce. 

Kadar sprejme njegov načrt za svoje življenje, kadar mu želi slediti, ker ve, da imeti Boga pomeni imeti vse, kar potrebuješ. Ko zaupa in verjame, da ga ima rad. Kljub vsemu.

In ko ga enkrat sprejmemo pod svoje srce, ko ga potem morda tudi nezavedno nosimo okrog, se bo veselje širilo tudi na vse druge ljudi, tako kot v primeru Marije in Elizabete. »Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu« (Lk 1,41).

Začnimo spet pozdravljati drug drugega, to je pot prihoda Odrešenika na naš svet.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (51/2021).