Jaslice v ljubljanski stolnici, foto: Tatjana Splichal

ŠKOF DR. JURIJ BIZJAK: Poslušamo odlomke božične zgodbe in z njimi napajamo svoje žejne duše in tešimo svoja hrepeneča srca ter sproti ugotavljamo, kako so nam pisani na kožo. Vsak človek je namreč več kot samo to, kar zna in zmore, vsak je odprt v presežno in brezkončno, naprej in nazaj, na levo in na desno, navzgor in navzdol. In rojstvo Gospodovo nam zagotavlja, da je tudi to presežno in brezkončno dosegljivo in oprijemljivo. Silni veleum, ki vodi vesolje, ni samo razum, temveč je tudi toplo in nežno čustvo, je tudi brezmejna ljubezen, ki ne čaka doma, temveč 'sama hodi okrog in išče takšnih, ki so je vredni, dobrohotno se jim pokaže na njih potih in jim pri vsaki misli pride naproti' (Mdr 6,16).

Prihaja, ne samo za kratek obisk in ne prihaja praznih rok, prihaja za stalno in prihaja s svojim bogastvom, kakor napoveduje prerok Izaija: 'Glej, tvoje odrešenje prihaja, glej, njegovo plačilo je z njim, njegovo povračilo pred njim.' Nobeden ni več zapuščen, temveč je vsak zanj iskana prestolnica. V kopeli prerojenja nas kot novorojenčke umiva in očiščuje s Svetim Duhom ter nas napravlja za dediče večnega življenja. Poklicani smo, da kakor Marija ohranjamo vse njegove besede in jih premišljujemo v svojih srcih. Pritegnjeni smo v nov svet, v svet milosti in svetosti, da bi slavili in hvalili Boga za vsa njegova velika dela, ki nam jih vedno znova naklanja. (pri zorni maši na božič)

NADŠKOF STANISLAV ZORE: Večkrat poslušamo, da je človeška trdosrčnost sveto družino poslala proč od človeških bivališč in se je Jezus zaradi tega moral roditi v hlevu. Sam sem vedno bolj prepričan, da človekov greh ne spreminja Božjih načrtov. Razmišljati o tem, da s svojimi dejanji na kakršen koli način pogojujemo Boga, je pravzaprav greh napuha, je skušnjava ošabnosti, s katero si morda celo nezavedno skušamo podrediti Boga. Ne, Jezus se v hlevu ni rodil zato, ker bi ljudje ne imeli nobenega sočutja do noseče matere. Jezus je šel v hlev, ker je prišel klicat grešnike. Če bi imel namen, da postane kralj na človeški način, bi se rodil v kraljevski palači, če bi imel namen, da se uveljavi v družbenem ali verskem življenju tistega časa, bi se rodil v Levijevem rodu ali v farizejski ali saducejski družini. Ker pa ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike, ker ve, da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni, se je rodil v hlevu. V tem je pogosto tudi naša težava. Mi namreč bežimo iz hleva. Obračamo se proč in se delamo, kot da ga ne vidimo, kot da ga ni. Zanikamo ga sami v sebi, pogosto pa ga nočemo videti tudi med nami, zlasti ne takrat, kadar se zavedamo, da bi morali sami spreminjati razmere. Kakšna tragika, mi bežimo iz hleva, Bog pa se rojeva v hlevu. Morebiti ga prav zato tako poredko srečamo, ker ga iščemo tam, kjer ga ni, in bežimo od tam, kjer je. (pri polnočnici)

ŠKOF ANDREJ GLAVAN: /…/ Prolog, kot imenujemo začetek Janezovega evangelija, ki ga beremo pri božični dnevni ali veliki maši, nekateri primerjajo z operno uverturo. Tako kot uvertura nakazuje vse melodije, ki se pozneje pojavijo v opernem delu, tako prolog vsebuje vse glavne motive, ki jih je evangelist razdelal v svojem evangeliju. V prvih vrsticah govori o Besedi – Logosu, o njegovi vlogi pri stvarjenju, zaobseže tudi Janeza, kot pričevalca o Jezusu, v tretjem delu pa predstavi reakcijo, sprejem ali zavrnitev, sveta – človeštva. V središču je vrstica, zaradi katere beremo prolog na božič in še dvakrat v božičnem času: »In beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,10). Strmimo nad to skrivnostjo, da se je Bog učlovečil in postal eden izmed nas, del sveta. To misel še na drug način dopolni pismo Hebrejcem, ki ga beremo na božični dan: »Jezus je odsvit Božjega veličastva in odtis njegovega obstoja« (Heb 1,3). /…/ V letu izredne in v pričakovanju redne škofovske sinode, ko o družini po vsem svetu veliko govorimo, se spomnimo na to. Božji Sin je hotel imeti ob sebi Jožefa in Marijo, dva uboga člana družine, ki sta v najskromnejših razmerah in v vseh nevarnostih zanj skrbela z vso možno ljubeznijo v družinskem ozračju, ki je ozračje varnosti, medsebojne ljubezni, kjer je zagotovljen glavni pogoj za vsako resnično srečo – gotovost, da si v življenju ljubljen. Papež Frančišek pravi, da morajo družinsko življenje urejati tri ključne besede: Prosim! Hvala! Oprosti! Potrebno je imeti čas za drugega. Vedno je treba dokazovati sočutje, odpuščanje in potrpežljivost. Kar naprej je potrebno dajati znamenja naklonjenosti, čustvene pripadnosti, hvaležnosti in ljubezni (prim. W. Kasper, Evangelij družine, str. 40). (pri dnevni maši na božič)

ŠKOF DR. STANISLAV LIPOVŠEK: /…/ Ta luč, ta svetloba iz Betlehema, na poseben način sije na vesoljno Cerkev, ki ima to nalogo, da nadaljuje in ponavzočuje Jezusovo delo odrešenja, med »že« in »še ne« Božje odrešitvene zgodovine, to se pravi: Božje kraljestvo je že tu, to je naše veselje. Ni pa še v polnosti uresničeno. To je naša naloga. /…/ Jezus prihaja na svet v zavetju nazareške družine, te temeljne, po naravnem in božjem pravu urejene skupnosti, ki naj zakoncem in staršem, otrokom in mladim, dedkom, babicam in drugim družinskim članom, še posebej bolnim, ostarelim in pomoči potrebnim omogoči zdrav in normalen razvoj, vsestransko pomoč in bližino ter človeka vredno življenje. Ko se vedno znova soočamo z mnogimi negativnimi vplivi in pojavi, ki ogrožajo sodobno družino in njeno vlogo in poslanstvo, smo tem bolj veseli spodbud in pomoči, ki jo družini prinaša škofovska sinoda o družini, ki je bila letos oktobra in bo še drugo leto oktobra v Rimu. Sinodalni očetje, zakonci in različni izvedenci, ki sodelujejo na tej sinodi, menijo, da so krizni pojavi, ki vznemirjajo naše družine, prehodnega značaja in jih je treba zdraviti in učinkovito pomagati, da bo družina tudi danes in jutri uresničevala svoje poslanstvo. (Pri polnočnici)

ŠKOF DR. PETER ŠTUMPF: /…/ Betlehemska štalica je pripoved o tem, kako je vse, kar je majhno in nepomembno, za Boga najpomembnejše in kako je vse, kar je mogočno, za Boga samo prehodno in minljivo. Tam, kamor stopi Bog, ostanejo sledi večnosti. Tam, kamor stopijo ljudje brez Boga, pa ni več nobenih sledi. Ostaja samo še prah.

Skoraj vsak dan poslušamo ali beremo o žalostnih zgodbah, ki se dogajajo pri nas. Umori, nasilje med otroki po šolah, nesreče zaradi nespameti na cesti, lastninjenje tujih vlagateljev, odpuščanje delavcev, skrite drame po družinah … Utrujenost in zbeganost se vlečeta kot megla po naših dušah. Pojavljajo se obolelosti duše in telesa. Ampak tako ni samo letos. Tako je že nekaj let in tako bo še nekaj let. Na nekoliko drugačen način, mogoče ne tako dramatičen kot danes, je bilo tako vedno in tudi bo vedno. Čeprav je zasijala betlehemska luč, so mnogi hodili, še hodijo in še bodo hodili v temi. Niso še zagledali te velike Luči (prim. Iz 9,1).

Na vse okrog sebe lahko gledamo brez Kristusa ali pa s Kristusom. V vseh dogodkih okrog nas smo lahko brez Kristusa ali pa s Kristusom. V bistvu je to drama vere. Tudi božič je lahko dogodek vere ali pa nevere. /…/ (pri polnočnici)

ŠKOF MONS. METOD PIRIH: Bog je prišel med nas in ostal z nami. Težko je vprašanje, zakaj mnogim ni dano, da bi bili deležni vere v Gospoda Jezusa. Ne drznemo si izrekati sodbe. Že mnogi Jezusovi sodobniki Jezusa niso sprejeli, čeprav so pričakovali Odrešenika. Bog spoštuje človekovo svobodo. Z rahločutnostjo in obzirnostjo vstopa v človekovo srce. Kdaj in kako se to zgodi, ne vemo. V intimnosti človekove vesti teče skrivnostni pogovor z Bogom, ki omogoči, da dozori odločitev za verovanje. Vsem tem ljudem, ki z odprtostjo in vso iskrenostjo iščejo Boga, želimo povedati, da se je Božja ljubezen razodela in razkrila vsakemu človeku. Kristus se je rodil za vse ljudi. Njegova beseda nam podarja luč resnice, kaže nam pot pravičnosti in ljubezni, ki vodi k slogi in miru. Sprašujemo se, kako danes Kristus prihaja med nas, kje ga najdemo, v kom ga srečamo.

Naj novorojeni Odrešenik vsem odpira nove poti resnice, pravice, ljubezni in miru. (pri polnočnici v Novi Gorici)

ŠKOF DR. ANTON JAMNIK: Ko so pastirji to slišali, so se odločili in šli na pot. Angelova beseda je namenjena tudi nam. Tudi mi se moramo odločiti. Če dobro premislimo, je to v resnici tisto, kar doživimo pri vsaki evharistični daritvi – maši. Pri vsaki maši nas srečanje z Božjo besedo pripelje do odločitve, da se udeležimo skrivnosti križa in vstajenja Kristusa ter evharistične gostije, ki je združitev s Kristusom. Na oltarju je navzoč tisti, ki so ga pastirji našli v jaslih hleva: Kristus, živi kruh, ki je prišel iz nebes, da bi svetu dal življenje; pravo jagnje, ki daruje svoje življenje za odrešenje človeštva. Razsvetljeni po Besedi lahko tudi mi v Betlehemu, »hiši kruha«, izkusimo veličastno srečanje z nedoumljivo veličino Boga, ki se je tako ponižal, da se je pokazal v jaslih in se daruje kot hrana na oltarju. (pri polnočnici v Kamniški Bistrici)

Več si lahko preberite v prvi številki Družine v letu 2015.