Po tihem sem jih sproti delil na tiste, ki imajo za moje ali naše življenje kak stvaren pomen, in na one, ki so v molitveniku ostale iz nekih davno minulih časov in danes predvsem povzdigujejo svečano vzdušje pri bogoslužju. Prošnjo, naj nas Gospod reši vsega hudega ali treska in hudega vremena, sem kajpak uvrstil v prvo skupino. Pri šibi potresa ne bi bil povsem prepričan, če ne bi prav tisto leto za veliko noč potres opustošil Posočja. Rešitev pred kugo, lakoto in vojsko pa so po mojem takratnem gledanju nedvomno potrebovali ljudje iz drugih krajev, če ne celo obdobij, »mi« pa ne.

Kakšnega četrt stoletja pozneje se telovske maše v stolnici spominjam z grenkobo. Jezen sem lahko le nase, ker sem nasedel eni najlepših iluzij. Iluziji o človekovi moči, da obvladuje naravo in sebe. Čeprav sem sam pri sebi videl, kako hitro prekoračim mejo med tistim, kar je pametno in razumno ravnanje, in med nebrzdanim, tako rekoč živalskim odzivom. Marsikdo, ki sem ga brez razloga nadrl in...