Nekoliko sem bil razočaran, ker je bila procesija omejena na notranjost Nikolajeve cerkve, vendar me je potolažila mogočnost slovesnosti. Pozorno sem prisluškoval vsem med procesijo izrečenim prošnjam. 

Po tihem sem jih sproti delil na tiste, ki imajo za moje ali naše življenje kak stvaren pomen, in na one, ki so v molitveniku ostale iz nekih davno minulih časov in danes predvsem povzdigujejo svečano vzdušje pri bogoslužju. 

Prošnjo, naj nas Gospod reši vsega hudega ali treska in hudega vremena, sem kajpak uvrstil v prvo skupino. Pri šibi potresa ne bi bil povsem prepričan, če ne bi prav tisto leto za veliko noč potres opustošil Posočja. 

Pandemija nam je pred dvema letoma svet postavila na glavo.

Rešitev pred kugo, lakoto in vojsko pa so po mojem takratnem gledanju nedvomno potrebovali ljudje iz drugih krajev, če ne celo obdobij, »mi« pa ne.

Kakšnega četrt stoletja pozneje se telovske maše v stolnici spominjam z grenkobo. Jezen sem lahko le nase, ker sem nasedel eni najlepših iluzij. Iluziji o človekovi moči, da obvladuje naravo in sebe. 

Čeprav sem sam pri sebi videl, kako hitro prekoračim mejo med tistim, kar je pametno in razumno ravnanje, in med nebrzdanim, tako rekoč živalskim odzivom. Marsikdo, ki sem ga brez razloga nadrl in ponižal, bi lahko kaj povedal o tem. 

Tudi kuga in vojna sta se nepričakovano vrnili med nas.

Zakaj bi potem človeštvo kot celota brez Božje pomoči zmoglo spoštovati samoomejitve in se ne bi vedno znova znašlo v pasti Kajnove impulzivne maščevalnosti? 

Po drugi strani nam je pandemija pred dvema letoma svet postavila na glavo. Kot verniku v evropsko »razvitost« in »naprednost« mi je še zdaj težko sprejeti, kako zelo nemočnega sem se počutil tistega marca.

Kuga in vojna sta se torej nepričakovano vrnili med nas. Zaradi tega se mi zdi, da moja generacija ne pozna pomena še ene besede. Kot kristjani »mir« meljemo v ustih dan za dnem. 

Priganjačevo palico je treba zlomiti, a zlomi jo Dete, ki je Knez miru brez konca.

Ko pa sem v zadnjih tednih srečeval Ukrajince, ki jih poznam, sem ugotovil, da ne vem, kaj to je. Mir kot konec vojne je v trenutku, ko je bilo uničenih toliko življenj, usod in stavb, daleč premalo. 

Občutek v nebo vpijoče krivice, ki ostaja za uničevanjem, onemogoča vsako pravo pomiritev. Zato moramo zelo paziti, da resnično preizkušenim ljudem ne bi vsiljevali svojega pojmovanja miru, ki je nastalo na varnem in v kabinetih. 

Za ta mir moja generacija ni mignila niti s prstom, dobili smo ga kot nezaslužen dar od prednikov. Ne smemo se pretvarjati niti, da vemo, kako se do njega pride. 

To bi bilo krivično do trpečih Ukrajincev in še en izraz neupravičene vere v človekovo samozadostnost. Morda bi se morali spomniti besed o miru, ki jih slišimo pri vsaki polnočnici. 

Tam se zrcali vsa dvoumnost poti do njega, ki jo zdaj doživljamo v Ukrajini. Priganjačevo palico je treba zlomiti, a zlomi jo Dete, ki je Knez miru brez konca.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (18/2022).