Prvo berilo: Napolnjeni s Svetim Duhom so vsi začeli govoriti, Apd 2,1–11; Ps 104;
drugo berilo: Sadovi Duha, Gal 5,16–25

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,26–27; 16,12–15)

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«

Video razlaga za otroke

Kakšna bo Cerkev čez 20 let

Piše: Simon Potnik

Kaj bi odgovorili na vprašanje: Kakšna bo tvoja Cerkev čez 20 let?

In temu vprašanju bi izzivalno dodal novo smer: Kakšno Cerkev sanjam?

Vedno bolj se mi dozdeva, da so binkošti uresničevanje Jezusovih sanj. Njega ubijejo – on vstane od mrtvih; učenci se poskrijejo – on pride pri zaprtih vratih; oni se bojijo – on jih pošilja v svet. Besede Vstalega so: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Naredite jih za učence. Učencu se pozna, čigave šole je. Je Mozartove ali Straussove šole, je hodil na Oxford ali na škofijsko … Učitelj pusti pečat.

O nedeljskem evangeljskem odlomku premišljuje duhovnik Simon Potnik. FOTO: Siniša Kanižaj

Binkošti so lahko toplo ognjišče Svetega Duha, ki se razliva na nas, da nam je lepo, si pojemo v jezikih in se krepimo. Vendar to dela tudi svet in dela veliko bolje … Binkošti niso romanja na močne kraje, kjer potem počivamo v duhu in se nam razodeva Njegova volja, da se jokamo in smejimo … Binkošti niso analize in načrtovanja, kaj bo z našo Cerkvijo čez 20 let, in snovanje združevanj in ukinjanje župnij ali pa trmasto vztrajanje pri dosedanji praksi, ker je vedno tako bilo … Binkošti niso naše delovanje, ampak delovanje Svetega Duha – Duha, ki je vel nad vodami, ko je bilo še vse v mirovanju, Duha, ki se je vtkal v vsako zakonitost in urejenost ustvarjenega, Duha, ki vse dela živo, ki omogoči, da sploh umemo in razumemo, da lahko želimo in ljubimo, in ki nas cerkvene … vodi in naganja ven. Za cerkvenimi zidovi se ne dogaja evangelizacija. Dogaja se veličina srečevanj verujočih s Svetim. In po njem so enega duha in enega srca. Zunaj pa se dogajajo krhka srečanja nebogljenih, raztresenih, nerazumljenih in hrepenečih po oznanilu, po kerigmi. Ta zunaj morda niti ni tako daleč. Morda je že kar pri nas doma ali v krogu mojih prijateljev, s katerimi se družim že vrsto let, pa še vedno sramežljivo ne vedo niti, da sem kristjan, kaj šele, da ljubim Boga.

Vihar nas nese ven. Potres nas osvobaja starega in požar vnema vse, s katerimi se srečamo.

Z Marijo med ljudmi

No, zato je potreben binkoštni trenutek. Vihar nas nese ven. Potres nas osvobaja starega in požar vnema vse, s katerimi se srečamo. To ni naše delo. Jezusova nam neslutena vizija se začne uresničevati.

Binkošti povedo, od kod smo, kako smo bili rojeni. Tudi na današnjo Cerkev se zliva preobilje darov Svetega Duha. Tudi mi smo Njegova uresničitev, Njegov načrt. Binkošti so Bog v naši sredi. Nič več v zgornji sobi, pa čeprav zbrani okoli Marije, ampak z njo med ljudmi, kjer se še danes pridružujejo mnogi in sprejmejo krst.

Končno ni več odvisno od nas, zato sebe in vso Cerkev izročimo Njemu.

Kakšna bo Cerkev čez 20 let? Ne skrbi me več, me pa zanima.