Kako lep pogled se ponuja: otrok v maminem naročju! Za opazovalca lep pogled, za otroka lep razgled. Kot bi kralj gledal s strehe stolpa svojega mogočnega gradu na pokrajino, ki ga obdaja. Z obzidja utrdbe na svojo zemljo, svoja polja in gozdove.

Tak je otrok v maminem naročju. Tih, spokojen, sproščen. Počiva. Uživa. Uživa to, kar mu pripada, kar je njegovo, kar mu je namenjeno, dodeljeno, določeno. Uživa to, kar potrebuje in si želi. To, kar je čudež in samo­umevnost. Kar je nuja in razkošje obenem.

Ko zleze iz maminega naročja in teka naokrog, ko se uči ali igra, ko se mu pripeti nezgoda ali doživi krivico, ko je vznemirjen ali navdušen, ko jo prime za roko ali odkrije kaj novega – zmeraj si želi imeti blizu mamo. Da jo vidi in da ve, da ga ona gleda, da jo vpraša in da mu ona odgovori, da ji lahko zaupa svoje srce in svoje gorje, da ga mama potolaži ali pohvali, da ve, da ni prepuščen sam sebi.

Mama je za otroka kot ljubi Bog. Skupaj z očetom sta zan...