Jasna Gabrovšek. Foto: Maja Dodič


Po uboju Georgea Floyda v ZDA in nemirih, ki so sledili, je vprašanje o prisotnosti rasizma preplavilo ves svet. V Sloveniji se zdi, da z diskriminacijo temnopoltih nimamo težav, a Jasna Gabrovšek, mama dveh temnopoltih otrok, s katerima živi v bližini Vrhnike, iz svojih izkušenj pove, da moramo tudi Slovenci na področju sprejemanja drugačnih še veliko storiti.

Jasna Gabrovšek je tematiko rasizma strokovno spoznala med pisanjem diplomske naloge iz postkolonialnih študij, osebno pa se z rasizmom v Sloveniji srečuje že več kot desetletje, saj sta njena otroka temnopolta, po očetu sta Afričana. Je tudi avtorica bloga Moje mavrične zgodbe.

Kje ste spoznali svojega bivšega moža?

Po diplomi sem šla za pol leta v Kairo, da bi se učila arabščine, poglobila svoje znanje in videla svet. Tam sva se spoznala z Jonasom, ki prihaja s Komorskih otokov. Dve leti sva živela v Egiptu. Ko sem zanosila, sva se preselila v Slovenijo.

Kako so moža Komorčana sprejeli vaši domači?

Zelo so se potrudili, lepo so ga sprejeli. Še vedno ga imajo radi. Jonas je zelo prilagodljiv, odprt in družaben. V kraju so ga sprejeli v nogometni klub, v dramsko skupino … Bile so tudi manj prijetne izkušnje, veliko pa je bilo pozitivnega rasizma, ki ga Slovenci neradi priznavamo, a mislim, da je čas, da se zdaj spregovori tudi o tem.

_ _ _

*Članek je objavljen v novi Naši družini (25/2020), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*

*Blog Jasne Gabrovšek Moje mavrične zgodbe TUKAJ.*
_ _ _

Kako se kaže pozitivni rasizem?

Oboževanje drugačnosti samo zaradi zunanjosti, povzdigovanje, kako je lep, kako lepe laske imajo otroci, dotikanje lask in kože otrok. Predvidevanje določenih lastnosti le zaradi polti, za katere pa ni nujno, da jih posameznik ima (smisel za ritem, dober tekač, zunanji videz …).

Ali ni to radovednost? Kje je meja med radovednostjo in rasizmom?

Predvsem je pomemben odnos. Da človeka vzameš kot človeka, ki je enako vreden kot ti. Če pokažeš nevsiljivo radovednost, pustiš človeku, da pove svojo zgodbo, je to pozitiven odnos. Negativen pa je recimo bil, ko me je zdravnica, o kateri jaz ne vem nič osebnega, na pregledu spraševala o izvoru mojega moža. To je neprofesionalno in poseg v intimo.

Kakšne izkušnje pa imate glede svojih otrok?

Zelo sem se potrudila, da sem radovednost, tudi tisto, ki je bila včasih že naporna, sprejela čim bolj pozitivno. A zdi se mi, da je ljudem težko odpreti oči; hitro izpadeš preobčutljiv ali malenkosten.


»Predvsem je pomemben odnos. Da človeka vzameš kot človeka, ki je enako vreden kot ti.« (Fotografija je s protesta proti rasizmu v ZDA.) Foto: Reuters



Kaj konkretno vas recimo zmoti?

Primerjanje polti, kateri otrok je temnejši: ali sin ali hčerka … Zakaj je to pomembno? Sama sploh ne razmišljam o tem, kako temen je kdo od mojih otrok. Sploh se ne ubadam s tem! Vsak človek ima svojo polt. Zelo osebna vprašanja popolnih neznancev. Nepotrebna pozornost zaradi drugačnega videza. Rasa je izmišljen belski konstrukt, ki je bil potreben samo zato, da je beli človek lahko razločil sebe od drugih, od tistih, ki jih ni poznal, ki se jih je verjetno bal, zato si jih je hotel podrediti, jim pokazati svojo premoč.

Zgodilo se mi je tudi, da je ženska, ki jo samo na videz poznam, ustavila avto in pritekla pogledat v voziček, kakšen je moj otrok. Saj se vsaki mami zdi lepo, da nekdo pokaže zanimanje za njenega otroka, ampak če ga pride gledat samo zato, ker je temnopolt, pa to ni prijeten občutek.

Kako se vaša otroka počutita v šoli? Koliko sta stara?

Stara sta 9 in 10 let. Starejši je že od zmeraj znal navezovati stike in si je hitro pridobival prijatelje. Že od vrtca je med istimi otroki. Zelo lepo je sprejet, vsi ga poznajo. Zdaj mi raznih opazk glede njune polti niti ne povesta več ali pa se je to umirilo. Kadar sta mi kaj povedala, sem se na to odzvala, najpogosteje smo se pogovorili, ali pa sem šla k otroku, ki ju je nadlegoval, in sem se pogovorila z njim. Hči je potrebovala več časa, da se je odprla, včasih se je zaščitila s tem, da se ni izpostavljala. Morda se zaradi tega, ker vesta, da že tako izstopata, nerada izpostavljata.

Kako vešči so vzgojitelji in učitelji pri sprejemanju različnosti?

Po mojih izkušnjah se ne znajdejo. Govorijo o stereotipih, da se moramo imeti radi, preveč posplošujejo. Redki opazijo, da mojega otroka nekdo nadleguje zaradi barve kože. Z eno vzgojiteljico pa smo imeli srečo. Z Jonasom sva vsako leto prišla na obisk v vrtec, bobnali smo, pokazali fotografije, predmete in oblačila iz Afrike. Otrokom to približa kulturo. Vidijo pravega Afričana, lahko se pogovorijo z njim, vidijo, da je človek, kot vsi drugi v njegovi okolici.

Kaj si vi želite za vaša otroka?

Da sta samozavestna, da sprejemata sama sebe, kakršna sta, in da sta ponosna na svojo dediščino, na svoj izvor. Zaenkrat jima dobro uspeva, ni ju sram in vesta, od kod izhajata. Tudi zdaj, ko sva z Jonasom ločena, ju še vedno peljem na kulturne dogodke, povezane z Afriko, še vedno jima tudi jaz govorim o deželi njunega očeta. Ko smo bili tam, sta bila še majhna in se malo spomnita.

Opozarjate, da so rasistične tudi nekatere slovenske besede, na primer »mulat«.

Mulat je zelo primitivna beseda, izvira iz španščine, iz besede za mulo, ki je mešanec med oslom in konjem. Tudi besedo črnec nerada uporabljam. Kolikokrat se belci označimo z besedo belec? Izraz temnopolt je sprejemljiv, se pa sprašujem, če je res potrebno opisovati barvo polti, ko lahko le povemo, od kod nekdo prihaja. Rasizem v Sloveniji je dejstvo, ki si ga težko in zelo neradi priznamo. Smo sposobni premisliti način, kako gledamo na temnopolte, kako se z njimi pogovarjamo, kakšne predstave imamo o njih? Tukaj imamo Slovenci še veliko dela.


*Članek je objavljen v novi Naši družini (25/2020), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*

*Blog Jasne Gabrovšek Moje mavrične zgodbe TUKAJ.*