Tisti čas so pristopili farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.« (Mr 10,2–16)

»Moralni zakon v meni« 

Immanuel Kant si je za maksimo svojega življenja zapisal tole misel: »Vredno čudenja je le dvoje: zvezdno nebo nad mano in moralni zakon v meni.«

Farizejsko vprašanje: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« in njihov zelo pravni odgovor: »Mojzes je dovôlil napisati ločitveni list in jo odsloviti« (Mr 10,2.4) pa kažeta na neko izgubljenost, ki nastopi, ko človek to dvoje neha občudovati. 

Prav tako izrazito spominja na celo vrsto naših dejanj in odločitev, ki velikokrat temeljijo na črki (zakona). 

Pogosto nekaj počnemo le zato, ker pač »tako piše«, ker je nekaj predpisano ali dovoljeno, tudi če smo v dvomih, ali je to sploh prav. 

Če dvom v to sploh še premoremo, dvom, ki je glas moralnega zakona v meni. Kajti bodimo pošteni, da vprašanje, ali je kaj prav ali narobe, pač danes pri našem odločanju ni več bistveno. 

Kot pravi U. Galimberti, je tako zato, ker je naš način razmišljanja v zadnjem času postal zelo tehničen in temelji na računanju, če pa je tako, potem ne vemo in nas niti ne zanima več, kaj je lepo, dobro, pravično, kaj je ljubezen, samo še, ali je kaj koristno. Kaj se nam izplača. 

Tako je zato, ker mora »vsakdo izmed nas, ko je znotraj nekega aparata, opravljati dejavnosti, ki jih predpisuje ta aparat. […] Uslužbenec sicer morda čuti ugovor vesti, vendar mora ubogati, ker sicer izgubi službo. Tvoja vest torej ne šteje nič več. […] Odgovornost imaš samo še do nadrejenega, nikdar do osebe, ki stoji pred teboj.« 

Vzor te »tehnične dobe« naj bi postavil nacizem, kjer je vsakdo trdil, da je »samo izpolnjeval povelja. Torej je bilo vse v redu. […] Če torej poskrbiš, da sistem deluje, si dober. Ni pomembno, kakšen je ta sistem, kakšna je njegova vsebina. Pomembno je, kako to počneš. Če to počneš dobro, si dober, tudi če je vsebina tega početja pobijanje ljudi«. 

Hudo je, ko v človekovem življenju ni več nobenega neba, nobenega moralnega zakona nad njim. Nič presežnega, nič globljega od tega, kar se vidi. 

Ko ni postavljanja stvari v sistem, kakor je bilo »na začetku« (Mr 10,6), zamišljeno od Boga. Kajti na to nas spominja moralni zakon v nas, nespremenljivo zvezdnato nebo, ki je v naše srce postavilo pravilni red vrednot. »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mr 10,9). Sicer je vse narobe.

Zato v »trdosrčni« (Mr 10,5) sistem vere v koristnost Jezus spet postavi otroka, nekakšen simbol vsega, kar je temu sistemu mišljenja nasprotno. Kajti otrok nima druge moči, s katero bi lahko nekaj naredil, sposoben je samo prepustitve svojemu očetu in materi, njima zaupa in temu, kar povesta in naročita, tihemu glasku, ki je včasih tako zelo drugačen od vsega sveta, da se zdi, da se moti.

Zvezde pa še vedno stojijo na istem mestu in kažejo pot v Božje kraljestvo.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (40/2021).