Starševstvo je izjemno ponesrečen prostor za iskanje lastne identitete. Pa vendar včasih morda nezavedno pri svojih otrocih iščemo potrditev, da smo dobri starši. Obremenjujoče je, če so otroci zame postali smisel mojega življenja, ali če vse svoje načrte prilagajam glede na otroke, kot da je od njihove sreče odvisna moja življenjska sreča. V taki drži vsako otrokovo napako ali drugačno odločitev dojemamo zelo osebno, kot da me otrok želi uničiti.

Vendar nam Bog otroka ni zaupal z namenom, da bi ta naredil naše življenje koristno in vredno. Identiteto, smisel in namen življenja zaman iščemo pri otroku, ki nam tega ne more dati. To najdemo v Kristusu. On nam je zaupal v vzgojo otroka, ki ni naša last, ampak je ta otrok Njegov. Torej smo od Njega prejeli poslanstvo in prejeli bomo tudi vizijo in moč, da to nalogo izpolnimo.