Ne kot močni in vsemogočni, ne kot uspešni in popolni, takega v svojih nočeh, v katerih smo vedno tako majhni, niti ne bi mogli sprejeti. Zato prihaja kot nam enaki, majhni, nemočni, nežni človek, kot otrok. Takega Boga razodevajo angeli v sveti noči, Otroka, ki se z vsem zaupanjem daje grešnemu človeku v naročje, kot bi bile njegove umazane roke najbolj primeren, varen, svet prostor zanj, za krhkega in nežnega Boga, ki bi ga lahko poškodoval že en sam malomaren gib.

Zbuditi nežnost

Tako si je Bog zamislil človekovo odrešenje: zaupati človeku v varstvo Boga kot krhkega otroka. Čudna, drzna, tvegana, vendar na svoj način tudi logična odločitev. Ker namreč ljudje pozabljamo, da so ljudje okoli nas nekaj krhkega, da so zato naši odnosi nekaj, s čimer je treba ravnati izredno pazljivo, previdno, nežno, ker vsakega, kakor plamen sveče, lahko ugasne in zlomi že ena sama premočna sapa. Ena grda beseda, en odvrnjen pogled.

Pa vendar ljudje t...