Praznina oziroma primanjkljaj, ki sem ga kot nezakonski otrok čutil v otroštvu, me je zaznamovala za celo življenje. Bogu sem hvaležen, da imam štiri odrasle – poročene – otroke in šestnajst vnukov. O primanjkljaju (razen finančnem – občasno pri nama z ženo in pri družinah najinih otrok), res ne morem govoriti.

Ko pomislim, kaj pomenijo štirje otroci, mi najprej pridejo na misel številne neprespane noči (predvsem mamine), otroške bolezni in z njimi povezan strah, stiske, bolniški stalež, iskanje varstva … Več otrok, več skrbi, stisk in strahov. Kljub takim stiskam še nisem srečal staršev, ki bi jim bilo žal vseh žrtev in bi pomislili, da ne bi imeli otrok. Vsi pa vemo, da vsak otrok potrebuje hrano, obleko, obutev, šolske potrebščine … Bolj kot vse to pa potrebuje varen in topel dom, ki ga najdeva v ljubečem odnosu med mamo in očetom. Brez tega vse drugo izgubi pomen.

Kljub takim stiskam še nisem srečal staršev, ki bi jim bilo žal vseh žrtev in bi pomislili, da ne bi imeli otrok.

Vsi starši se veselimo uspehov naših otrok, zato jim želimo omogočiti čim boljši razvoj talentov na kulturnem, raziskovalnem ali športnem področju. Spominjam se, kako sva z ženo najemala kredite, ko sva kupovala glasbene instrumente in koristila možnosti nekajmesečnega brezobrestnega zamika plačila. Lačni, hvala Bogu, nismo bili, nekaj malega smo celo pridelali na vrtu, vendar dejstvo, da imava štiri otroke, na blagajni ni nikoli nikogar zanimalo. Rabili smo več postelj, omar, pisalnih miz, stroški dopusta so bili za nas vedno visoki, avtomobil za šest oseb je bil vedno dražji … Sicer pa najini otroci niso hodili v raztrganih oblekah, pa tudi ne v oblekah ali teniskah prestižnih znamk.

Kljub dejstvu, da nismo trpeli pomanjkanja, sem novice o dodatkih in olajšavah, ki so jih nekatere države, ki so želele spodbuditi večjo rodnost, namenjale družinam z več otroki, spremljal s tesnobo v srcu. Spraševal sem se, kdaj, če sploh, se bo tudi pri nas kaj takega zgodilo. Nočem zanikati, da so bile tudi v času odraščanja najinih otrok na voljo nekatere olajšave za družine s tremi ali več otroki (subvencije za vrtec …), vendar le-te niso bile nikoli tako očitne, da bi pomislil: »Poglej, kako naša država skrbi za večje družine!« Večkrat sem se celo spraševal, če je to morda zadari tega, ker imajo tisti, ki o tem odločajo, visoke dohodke, oziroma enega ali največ dva otroka in ne vidijo ali ne občutijo realnega stanja v družbi!?

Novice o dodatkih in olajšavah, ki so jih nekatere države, ki so želele spodbuditi večjo rodnost, namenjale družinam z več otroki, sem spremljal s tesnobo v srcu.

Končno se je tudi pri nas začelo premikati in konkretno dogajati za družine z več otroki! Pri odločevalcih se je prebudil čut za večje družine in se opredmetil celo v solidarnostnem energetskem dodatku. Čestitke in iskrena zahvala! Zares se veselim vsake pomoči, ki jo prejmejo družine z več otroki, saj se zavedam dejstva, da več ko bo »domačih« otrok, manj delovne sile bo treba uvažati (Uboga Nemčija in »zwei kinder sistem«!). Zato, moji ljubi Slovenci, imejmo se radi in bodimo rodovitni!