Utrujena sem prišla domov s predolgega roditeljskega sestanka, odložila jakno, torbo, šla po kozarec vode in naravnost v otroško sobo. Otroci so že v pižamah čakali na skupno večerno branje. Kot smo bili dogovorjeni.

Po končanem branju (in prej obveznem prepiranju, ali imamo čas še za eno poglavje ali ne), večerni molitvi in križkanju na čelo sem se končno vrnila k svoji pisalni mizi.

Tam pa nekaj ni bilo čisto prav. Moj delovni kotiček ni nikoli zares urejen, da se razumemo. Enostavno nisem tiste vrste oseba. A miza zagotovo ni bila v takšnem stanju, kot sem jo pustila. Predmeti so bili »pospravljeni« na napačnih mestih. Manjkalo je kar precej najlepšega okrasnega lepilnega traku, nekatere moje barvice v pločevinasti škatli pa so bile polomljene.

Ugasnila sem računalnik in šla spat precej slabe volje. Bila sem trdno odločena, da bom zjutraj otrokom namenila nekaj strogih besed o tem, da jim res ne pustim stikati po mojem pisarniškem materialu in se igr...