Zavetnik: Škofije Berlin in nadškofije Bamberg; pomočnik pri vročici, steklini in strahu pred vodo

Atributi: škofovsko oblačilo, model cerkve, lev ali pes, puščice in žeblje.

Sveti Oton Bamberški, škof

Rodil se je okoli leta 1062 v obubožani plemiški družini v južni Nemčiji. Bil je zgodaj sirota. Usoda ga je skupaj z bratom pripeljala na Poljsko. Njegov plemeniti značaj ga je privedel v duhovniški poklic. Ko se je spet mudil v domovini, ga je v Regensburgu srečala cesarična Judita, ki se je odpravljala kot nevesta na poljski dvor. Prosila ga je, da bi šel z njo kot dvorni kaplan. Seznanil se je tudi z znanim cesarjem Henrikom IV., ki je bil takrat v ostrem boju s papežem glede nastavljanja škofov in opatov (»investiturni boj«). Oton je vztrajno deloval za spravo. Cesar ga je imenoval za škofa v Bambergu, toda on je bil pripravljen to mesto sprejeti le pod pogojem, da ga potrdi in posveti papež.

Leta 1105 se je državni zbor odločil za mirovna pogajanja s papežem in soglasno izvolil Otona za mirovnega odposlanca. Naslednje leto je odšel v Rim, kjer se je pogovoril s papežem Pashalom II. Ta ga je potem posvetil za bamberškega škofa. Poslej se je čutil še bolj poklicanega, da deluje za spravo. Ob končnih pogajanjih za popoln sporazum s cesarjem je odločilno pripomogel Otonov nastop, da so naposled leta 1122 le podpisali slavni konkordat v Wormsu.

Ko je poljski kralj Boleslav pozneje iskal misijonarje za Pomorjansko, se je obrnil na Otona, nekdanjega kaplana svoje matere Judite. Ta je poslanstvo sprejel in v naslednjih letih ustanovil važna cerkvena središča v Piricah, Ščečinu, Volinu in Kamienu. Pripravil je vse potrebno, da so prenehali spori glede cerkvene pripadnosti med Nemci in Poljaki in je tako nova pomorjanska škofija prišla neposredno pod papeževo oblast.

Prej in pozneje si je Oton s svojo gorečnostjo za versko prenovo zaslužil še drug častni naslov. Njegovi sodobniki ga imenujejo »očeta menihov«. Z vsem srcem se je zavzel za svobodne volitve škofov in opatov po načelih gregorijanske cerkvene reforme v okviru wormskega konkordata. Vedel je, da bo novi duh med njegovo duhovščino zmagoval le, če bo dobival pobudo v zgledu menihov. Sam je utemeljil petnajst velikih opatij in šest malih. Med prvimi njegovimi ustanovami je opatija v Podkloštru ob reki Zilji, kjer je na razvalinah gradu, ki je bil kakor mesto Beljak last bamberške škofije, sezidal nov samotan »Klošter«, po katerem je niže ležeči kraj dobil svoje ime.

Že od mladosti je škof Oton želel, da bi se mogel odtegniti zunanjim poslom in iti v kakšen samostan. Znal je vedno najti vsaj nekaj dni v letu, da se je kje nemoteno posvetil samo molitvi. Takšen kraj je bil Michelsberg v Bambergu. Tu si je tudi izbral grob. Umrl je 30. junija 1139 in na ta dan goduje.

Misel: »Škofovski prihodki so miloščina vernikom in se ne smejo zapravljati za nečimrnosti.«