Duhovnik in eksorcist Marijan Arhar je v življenju, opisanem v knjigi Helene Reberc Pokliči me (založba Emanuel, 2021), pomagal številnim posameznikom v duhovnih in drugih stiskah. Marija nam je zaupala, kako ji je župnik Arhar pomagal iz okultističnih praks.

»Marijana Arharja sem spoznala prek prijateljice, sodelavke, ki je opazila mojo globoko žalost. Že kot majhna sem bila nesrečen otrok. Imela sem kostni tumor in bila sem škrbasta – otroci so me klicali »Drži gobec!« Bila sem bister otrok in pridna v šoli, a pri šolskih predstavah sem bila vedno suflerka in sem morala ostati skrita za zaveso, ker učiteljice niso želele, da bi bil moj obraz viden. Tako je bil zmaličen. Velikokrat sem bila operirana na obrazu.

»Počeno srce«

Vse življenje sem nekaj iskala. Kot otrok sem se zatekala v cerkev k svetemu Antonu, potem sem se v življenju po študiju za nekaj let izgubila. Poročila sem se v družino, kjer so opustili vero in se poskušala prilagoditi. Pa ni šlo. Zaposlila sem se in nekega dne je mimo mene prišla sodelavka iz sosednje pisarne in mi rekla: »Ti imaš pa počeno srce!« Peljala me je najprej k prvemu duhovniku, pri katerem sem se spovedala, ta pa me je usmeril k Marijanu Arharju. Tu sem se spreobrnila, vključila sem se v molitveno skupino, začela vsak dan hoditi k maši, vse do danes.

Ti imaš pa počeno srce!

Bila sem namreč zelo »onesnažena« z okultnimi vedami od gimnazije dalje, ukvarjala sem se z astrologijo, na srečo nikoli nisem delala na tem področju za denar ... Sem pa bila v hudem nemiru, begala od ene vrste okultnega do drugega, od indijanske filozofije do numerologije, astrologije itd. Ljudi sem videla samo skozi planete, ne pa kot osebe. Pri Marijanovi molitvi sem doživela globoko odvezo od teh stvari, saj je človek z okultnim zvezan kot s težkimi verigami. Satan je kot pes, zvezan na verigi, z okultnim se mu približaš in mu dopustiš moč nad sabo.

Blagodejni obiski

Po tem osvobojenju sem izgubila spomin zanje in zmožnost za komunikacijo z zlimi duhovi, z vsem tem sem prekinila. Kart se več ne dotaknem, kave ne pogledam, prej sem pa lahko v oblakih, v drevesih, v listih videla figure ... Zanimivo pa je, da me večinoma tisti ljudje, ki sem bila z njimi v kontaktu za astrologijo, niso več sprejeli po tistem, ko sem jim razložila, da sem odvezana in da se z okultnimi vedami več ne ukvarjam.

K Marijanu sem začela prihajati redno, vsakokrat ko sem se slabo počutila. Vedno me je lepo sprejel. Po maši je po navadi pomolil nad mano in me mazilil. Najbolj mi je bilo všeč maziljenje z oljem svete Filomene. »To je za dobro voljo,« je vedno dodal. Ker sem videla, kako blagodejno delujejo ti obiski name, sem vedno, ko je bil kdo v stiski, »popokala« in ga odpeljala k njemu.

Povsem drugo življenje je sedaj, ko sem se spreobrnila in prekinila z okultnim. (Marija)

V našo hišo je po Arharju prišlo veliko miru. Ko sem pri maši v stolnici, zmolim zanj ob relikvijah Alojzija Grozdeta Zdravo Marijo, se mu zahvalim. Še drugi duhovniki so mi kasneje pomagali na poti, z njimi sem se lahko veliko pogovarjala ... Povsem drugo življenje je sedaj, ko sem se spreobrnila in prekinila z okultnim. Minilo je že 20 let in to je drugo življenje. Prej sem bila vseskozi globoko nesrečna, vseskozi sem nekaj iskala, bila polna nemira, vseskozi me je nekaj bolelo. Ko mi je na primer kdo takrat rekel kako grdo besedo, me je hudobni duh še bolj zbadal v srce in dušo, zato sploh ni primerjave. Zdaj se mnogo lažje poberem, ko sem v stiski ali ko me nekdo prizadene. Začnem z molitvijo in to je pravo življenje. Nikoli nisi popolnoma osvobojen, a počutiš se varnega, nisi sam. Po vsakodnevni jutranji maši dan potem teče normalno. Mir prejmem samo v Jezusu Kristusu.«

Zdaj se mnogo lažje poberem, ko sem v stiski ali ko me nekdo prizadene. (Marija)

Kdo je bil Marijan Arhar?

Rodil se je leta 1930 v globoko verni in dobro stoječi družini. Njegov oče Jože Arhar je skupaj prijateljem Štefanom Ermanom postavil skupno družinsko podjetje Erman&Arhar. Oba sta se izobraževala v Švici in imela sodobne inovativne pristope, na primer, postavila sta prvi razstavni prostor za svoje izdelke. Hkrati sta tudi udejanjala krščanske vrednote in družini sta vzajemno vlekli plemenite poteze.

Marijanova družina je bila razgledana – umetnostna zgodovina je bila družinski hobi. Otroke so navajali k resnemu delu, a znali so tudi uživati njegove sadove. Družinske fotografije izkazujejo poletne počitnice vzdolž vse jadranske obale, pa tudi po drugih znamenitih in zanimivih turističnih krajih. Ne manjkajo fotografije lepot slovenskih gora in jezer.

Težki udarci

Z drugo svetovno vojno so se za Marijana začeli težki življenjski udarci – vojna sama, potem smrt očeta zaradi meningitisa, negotovo vzdušje zaradi nastajanja nove komunistično-socialistične oblasti, zaradi česar je Marijan s svojima starejšima sestrama emigriral, a je prišel le do Italije, kjer je leto in sedem mesecev živel v begunskih taboriščih. Ko se je še mladoleten vrnil domov, jim je nova oblast že zaplenila vse premoženje s tovarno vred. Plačevati so morali najemnino v lastni hiši, borba za preživetje je bila trda. Kmalu je izgubil še mamo, tudi zaradi bolezni. Marijan se je po sili razmer najprej izučil za tapetnika, a je takoj, ko je bilo to mogoče, šel v večerno gimnazijo in v štirih letih opravil osem razredov! Tedaj ga je gotovo že gnala želja po duhovništvu, čeprav je vedel, da tega ne sme javno povedati. A nekaterim redkim se je zaupal.

V bogoslovju je bil med starejšimi, zaradi vsega doživetega ga je odlikovala življenjska modrost. Pa tudi že takrat se ni bal nikogar, so zaznali nekateri njegovi sošolci. Posvetil ga je nadškof Anton Vovk, njegovo novomašno pridigo je imel mednarodno priznan psiholog dr. Anton Trstenjak, s katerim je imel Marijan očitno dober stik.

Črni Vrh po sončnem zahodu. FOTO: Mira Dobravec

Imenovanje za eksorcista

Kot duhovnik je bil nevpadljiv, po kaplanovanju postavljen na majhne župnije: Gozd nad Kamnikom, Tunjice in Šenturška gora, Črni Vrh. Ni imel avtomobila in vozniškega dovoljenja, zato mu je bilo toliko težje sprejeti zadnjo župnijo, Črni Vrh nad Polhovim Gradcem. Toda njegovo poslušnost in vdanost Cerkvi je Bog obrnil v dobro. Ko je leta 1998 postal eksorcist, se je odmaknjen kraj izkazal v več pogledih za prednost.

Njegova pobožnost je bila umirjena, ena sama preprosta normalnost pred Bogom. Veroval je, kot je dihal. Realizem vere. (dr. Franc Rode, kardinal)

Marijan je bil nenavadno redkobeseden, čeprav se je včasih tudi razgovoril. A ljudje so se po ure in ure vozili z njim, ne da bi kaj spregovoril. Večinoma pa je bilo jasno, da je takrat v molitvi rožnega venca. Tako zelo so zaupali njegovi molitvi, da se je uveljavil rek, da je na »direktni liniji« z Jezusom in Marijo. Njegova molitev je prinašala mir, prisotnost Božjega, svetega. In komplicirane stvari so se kar razrešile. Dajal je Božji pogled. Kardinal Rode je tako zaznal njegovo duhovnost: »Njegova pobožnost je bila umirjena, ena sama preprosta normalnost pred Bogom. Veroval je, kot je dihal. Realizem vere.«

Predan ljudem v stiski

Samo za površni pogled je bil odljuden. Povsem je bil predan ljudem v stiski, sam je stopil do človeka, za katerega je po drugim nevidnem vzgibu prepoznal, da je »v breznu«. Znal je človeka voditi brez veliko besed, spregovoril je le kakšno ključno spodbudo, ki pa je imela moč vstopiti v srce. Kot na primer: »Ne boj se! S tabo sem!« In njegov najbolj drzen ali skoraj nerazumljiv stavek? »Pokliči me! Ko ti bo težko, me pokliči.« Ne po telefonu, ampak v duhu. Poskusimo, ko bomo v kakšni resnejši zagati.

Pokliči me! Ko ti bo težko, me pokliči. (Marijan Arhar)

Zaradi starostnega pešanja je moral leta 2012 zapustiti župnijo in po krajšem bivanju v duhovniškem domu je postal hišni duhovnik pri Marijinih sestrah v Štepanji vasi. »Domov«, v svoj zadnji dom, je odšel 5. maja 2017, na prvi petek Marijinega meseca, kar je simbolično združilo njegovo veliko ljubezen do Jezusovega in Marijinega srca.