»Mi kristjani se ne bojimo sodelovanja s komunisti, ker zaupamo v njihovo človečnost.« To mnenje je izrekel Edvard Kocbek 5. julija 1942 na Cinku v Kočevskem rogu. Tam so takrat komunisti sklicali srečanje, na katerem so govorili o svojem dotedanjem partizanjenju in z razmišljanji, kako naprej. Glavni govorec je bil Boris Kidrič. Nekdo je zapisal, da ga je dal sklicati Edvard Kardelj, da bi z njim ustavili ubijanje, v katerega so množično zabredli. Toda Kidrič in drugi govorci so to ubijanje Slovencev ovrednotili kot pravilno in da morajo tako nadaljevati.

Na začetku posveta so dal besedo tudi Edvardu Kocbeku za nekaj pozdravnih besed, med katerimi je izrekel gornje mnenje. Kocbek je nato v naslednjih mesecih, povsem pod vplivom Kidriča, začel izdajati glasilo, ki ga je večinoma sam napisal, z naslovom Slovenska revolucija. Mnenjsko se je povsem poistovetil s komunistično ideologijo.

Kocbek ni predstavljal ne krščanskih socialistov ne kristjanov

Kaj vse to pomeni? Kocbek je gornje mnenje začel z »mi kristjani«. Na delu imamo totalitarni refleks, ko se nekdo predstavlja v množinski obliki in govori »v imenu« neke politične skupine. Toda Kocbek ni ne takrat ne nikoli predstavljal nikogar drugega, ampak le sebe. Nihče ga za to ni nikoli pooblastil ali izvolil. V nadaljevanju je komunistom izrazil zaupanje in jih okarakteriziral kot človečne. To je naredil kljub temu, da so komunisti s svojimi paravojskami (VOS, partizani, terenci) takrat že nekaj mesecev na veliko ubijali Slovence, od najbolj znanih, kot je bil umor Lamberta Ehrlicha, do duhovnikov. O teh umorih je pred tem pisal v svojem dnevniku. Tudi gornja citirana misel je iz njega, ko je v dnevniku povzel svoj nagovor (Zbrano delo, 6. knjiga, 1996, str. 91). Zakaj sem uvodoma uporabil gornjo Kocbekovo misel? Zato, ker gre za ilustracijo komunističnega terminološkega konstrukta z Osvobodilno fronto.

To, da sredi nacionalne prestolnice še vedno stoji spomenik največjemu zločinu v narodovi zgodovini Edvardu Kardelju še 34 let po demokratizaciji, pove o tej državi vse. Pred leti so levičarji Trg republike celo zaščitili kot kulturni spomenik državnega pomena, seveda zato, da so zaščitili oba komunistična vele spomenika, Kardeljev spomenik in Spomenik revolucije. FOTO: Ivo Žajdela

Eden največjih mitov v novejši slovenski zgodovini

Že več kot 80 let poslušamo in beremo, da je bil 26. aprila 1941 v vili Josipa Vidmarja v Ljubljani »ustanovni sestanek Protiimperialistične fronte« s »predstavniki« KPS (Boris Kidrič, Aleš Bebler, Boris Ziherl), krščanskih socialistov (Tone Fajfar), »demokratičnih« Sokolov (Josip Rus), karkoli je že to zadnje pomenilo (oziroma ni pomenilo nič, namenjeno je bilo le kot slabšalna oznaka, kazanje s prstom na »nedemokratične« sokole) in »kulturnih delavcev« (Josip Vidmar, France Šturm, Ferdo Kozak).

To je eden največjih mitov v novejši slovenski zgodovini. Že od začetka so ga komunisti ustvarili z jasnim namenom, predstaviti se pred Slovenci kot demokrati s politično pluralno organizacijo. Propaganda o tem je bila izjemna. To se kaže še danes, več kot 80 let po začetnem »dogodku«, ko praktično vsi ponavljajo povsem neprimerno terminologijo o Osvobodilni fronti ter jo s to terminologijo prikazujejo kot nekaj, kar nikoli ni bila: pluralna in samostojna politična organizacija.

Niso bili predstavniki, ampak »le« simpatizerji

Najprej najbolj bistveno. Tone Fajfar in Josip Rus nista bila nikakršna predstavnika krščanskih socialistov in Sokolov. Predstavnik nekoga, neke organizacije, nazorske skupine ljudi, si, če te je ta organizacija za to predstavništvo pooblastila oziroma izvolila. To ne Fajfar ne Rus, prav tako nihče drug (razen komunistov) v primeru Osvobodilne fronte (OF) nikakor ni bil. Fajfar, Rus in kasneje še drugi pridruženi k OF so v tem primeru nastopali kot simpatizerji komunistov oziroma Komunistične partije, samo to, nikakor pa niso nikogar predstavljali, razen sebe in svoje simpatizerstvo.

Osvobodilna fronta je bila le maska oziroma sopomenka za komuniste

Osvobodilna fronta se ni ustanovila »kar tako«, organizirali so jo komunisti (Edvard Kardelj, Boris Kidrič in morda še kdo od vodilnih). Organizirali so jo s skrbno premišljenim namenom, ki takrat v politiki ni bil nov. Z njo so vzpostavili obvod, masko, pod katero so se prikrili. Komunisti so se morali prikriti za takšno masko, če so hoteli pritegniti čim več ljudi k svojemu revolucionarnemu projektu: v pogojih okupacije dežele s to in še drugimi maskami delati pohod na oblast. Dobro so vedeli, da pod svojim imenom, torej kot komunistična partija oziroma kot komunisti, niso mogli pridobiti dovolj velika števila ljudi na svojo stran. Izjemno veliko ljudi je ob silni propagandi nasedlo na te limanice.

Druga taka izjemno pomembna, najpomembnejša maska je bil odpor proti okupatorju, za katerega so izumili še več drugih besednih zvez, med njimi »narodno-osvobodilni boj«. Za njo so prikrili svojo »politiko« komunistične revolucije, pohod na oblast z revolucionarnim (komunističnim) nasiljem.

Pri OF so o prav vsem odločali komunisti

Organizatorji Osvobodilne fronte, torej nove organizacije, pod katero so se skrili, so bili komunisti, in ves čas so imeli vse pod nadzorom. Pravzaprav je bila Osvobodilna front le sopomenka za Komunistično partijo (to so vedeli samo oni). Zaradi silne propagande o njej so ljudje mislili, da odpor proti okupatorju vodi OF, Osvobodilna fronta, torej nekakšna fronta osvoboditeljev. V resnici pa so o prav vsem odločali vodilni komunisti, predvsem Kardelj in Kidrič. Vsa »politika« Osvobodilne fronte je bila komunistična, nikakršne avtonomije pri tem ni bilo, ker je zaradi prej povedanega niti ni moglo biti.

Kvader ob spomeniku komunistične revolucije sredi Ljubljane leta 2024. Na njej so Kardeljeve besede o »vseljudski organizaciji« (sopomenka za Komunistično partijo) in »osvobodilni fronti s Komunistično partijo na čelu«, kar pomeni s podvojeno Komunistično partijo. Maskiranje komunistov in podvojevanje totalitarnega pogleda na svet, z Osvobodilno fronto in Komunistično partijo, kar je bilo eno in isto v dveh formalizmih. FOTO: Ivo Žajdela

Kidričeva manifestacija totalitarne miselnosti

Boris Kidrič, ob Kardelju voditelj komunističnega prevrata v Sloveniji, je 11. julija 1941 v komunističnem glasilu Slovenski poročevalec (slovenski je bila pri komunistih sopomenka za komuniste, torej komunistični poročevalec) objavil programski članek K dejanjem, kjer je med drugim zapisal: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki ji je dala pobudo Komunistična partija Slovenije in ki se ji je na temelju popolne enakopravnosti pridružilo vse, kar misli in čuti odkritosrčno slovensko, je zavzela tak razmah, da jo smemo po vsej pravici imenovati edinega slovenskega predstavitelja /.../ Kdor pa bi kakorkoli želel razrušiti sveto in nedotakljivo enotnost Osvobodilne fronte, ta bi se s samim takim dejanjem uvrstil med izdajalske pomočnike fašistovskih zločincev.«

Te besede so manifestacija totalitarne miselnosti, totalitarizma na delu: samo oni, komunisti, sicer skriti za masko Osvobodilne fronte, in nihče drug. Še več, vsak drug je izdajalec ter pomočnik fašistov in zločincev.

OF (komunisti) in narod sta po Kidriču istovetna

Kidrič je konec avgusta 1941 v prav tako komunističnem glasilu Delo pod naslovom Izdajstvo reakcionarne buržoazije nad lastnim narodom, ponovil: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda je vzpostavljena in je danes­ edini upravičeni narodov predstavnik /.../ Pojem Osvobodilne fronte in pojem slovenskega naroda postajata istovetna. Kdorkoli danes kakorkoli napada Komunistično partijo, vrši protinarodno delo, ta se je znašel na isti liniji z nemškimi in italijanskimi fašisti.« Kaj je Kidrič sporočal? »Osvobodilna fronta slovenskega naroda«, to je komunisti, so edini »narodov predstavnik«. Nato je potrdil, da sta pojma »Osvobodilna fronta« in »slovenski narod« istovetna. To je pomenilo, ker je bila »Osvobodilna fronta« istovetna s komunisti, je bila za njih istoveten tudi pojem »slovenski narod«. Slovenski narod so bili komunisti, noben drug. Takšna je bila totalitarna pamet Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja, ki sta jo tudi ves čas in z največjo intenzivnostjo izražala v krmiljenju revolucionarnega, to je komunističnega nasilja. Rezultat: več kot 100.000 mrtvih, po komunistih izropana Slovenija, 45 let komunistično-udbovske diktature, in po 80 letih uničeno slovenstvo. To, kar je od njega ostalo, je le zelo ranljivo narodovo tkivo, ki je malo odporno na cefranje levičarskih multikulti globalistov.

Hegemonija partije v OF

Okoli 14. decembra 1942 je Boris Kidrič poslal »na jug« Centralnemu komiteju KPJ obširno poročilo. V njem je med drugim zapisal: »Hegemonija partije v OF je še vedno popolnoma zagotovljena. Vojska, tehnika in varnostna služba so v naših rokah. Terenski odbori so v glavnem v naših rokah zaradi tega, ker je partija najbolj aktivna in vzdržljiva. Politične in organizacijske zveze Izvršnega odbora OF s terenom so tudi v naših rokah.« Kljub tem jasnim besedam treba dodati, da drugače sploh biti ni moglo, saj so komunisti OF organizirali z namenom, da se za to navidezno pluralno organizacijo prikrijejo. Vse so imeli v svojih rokah, tudi fasado, imenovano OF. V tej izmišljiji z imenom OF so vedrili in oblačili »politiki« tipa Kocbek in Vidmar, ki niso o ničemer odločali.

Protinarodni so bili le komunisti

Med drugo svetovno vojno so se komunisti povsem skrili pod terminologijo »osvobodilne fronte«, partizanstva, upora proti okupatorju, narodno-osvobodilnega boja ter raznih besednih zvez, sestavljenih iz besed narodni, ljudski in slovenski. To je (bilo) povsem absurdno, saj so vse, kar so komunisti počeli, bilo protinarodno.

Komunistični totalitarizem s »kulturnim molkom«

11. septembra 1941 je »skupina slovenskih kulturnih delavcev«, ki so bili seveda simpatizerji ali celo podaljšana roka komunistov, v prostorih Slovenske matice v Ljubljani ustanovila »Kulturni plenum OF« in sprejela sklep o »kulturnem molku«, to je bojkotu kulturnega življenja na okupacijskem ozemlju. Ta akcija bi bila vsaj nekaj vredna, če ne bi, tudi takrat, vedeli, da so v njenem ozadju komunisti, seveda s svojim totalitarizmom. Če ne morejo kulture krmiliti oni, je tudi drugi ne smejo. Ker je vojna potem trajala še več kot tri leta in pol, so (komunisti) s prepovedjo kulturnega udejstvovanja škodili le slovenstvu. Sicer je manj pomembno, a vendarle, kasnejši predsednik »IO OF« Josip Vidmar je bil še maja 1942 dramaturg ljubljanske Drame in je prejemal plačo od okupatorja. Podobno je Otona Župančiča ves čas vojne plačeval okupator.

Komunisti so po vojni na Tržaškem pozivali k bojkotu slovenskih šol

Ko so takoj po zasedbi oblasti leta 1945 komunisti vsesplošno ropali premoženje Slovencem in jih množično ubijali, zapirali in na mnoge načine preganjali, so si izmislili tudi »kaznovanje« kulturnikov, ki je služilo predvsem ustrahovanju. Julija 1945 so sprejeli »zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov proti slovenski narodni časti«, ki je, čisto po komunistično, veljal za nazaj. S tem psevdozakonom so »obravnavali« tudi kulturno in umetniško »sodelovanje« z okupatorjem in domačimi izdajalci«.

Podobno narodno pogubno »politiko« so komunisti izvajali po vojni na Tržaškem, kjer so pozivali k bojkotu slovenskih šol, ki jih je organizirala in plačevala Zavezniška vojaška uprava. Svoje otroke so kot »internacionalisti« vpisovali v italijanske šole. Ob tem so ti komunisti (bili) polni očitkov drugim o narodnem izdajstvu.

Spominska plošča na Pugledu v Kočevskem rogu, kjer so aktivisti OF iz »vse Slovenije« (tipično pretiravanje totalitaristov) »za vedno« utrdili »enotnost Osvobodilne fronte pod vodstvom Komunistične partije«. Te »enotnosti« seveda ni bilo treba potrjevati, saj so to komunistično tvorbo ves čas krmilili komunisti. S t. i. »dolomitsko izjavo« je šlo le za »discipliniranje«, za formalizem totalitarne pameti. Najprej so komunisti zavijali roke Kocbeku v Dolomitih (z »izjavo«), nato pa še enkrat sopotnikom (simpatizerjem) na Pugledu. Pač večni refleks totalitaristov – več nasilja je bolje kot manj nasilja. FOTO: Ivo Žajdela

Dolomitska izjava le še ena potegavščina komunistov

Že 80 let poslušamo naivne navedbe, da je Komunistična partija 1. marca 1943 z Dolomitsko izjavo ukinila »koalicijo raznih strank in skupin« in da je s tem nastalo »popolnoma vseljudsko gibanje slovenskega naroda«, kot je kasneje govoričil Kidrič. Že izraza »popolnoma« in »vse-ljudsko« »gibanje ...« povesta vse, takšne izraze uporablja le totalitarna pamet. Uporaba besedice »vse« je glavni pokazatelj te pameti.

Dolomitska izjava je bila le discipliniranje nekaterih posameznikov

V reviji Demokracija (28. februar 2002, str. 62) v rubriki Kronika časa je pod naslovom Dolomitska izjava nepodpisani, a znani publicist Peter Colnar iz Kranja, zapisal: »28. februarja 1943 je bila podpisana Dolomitska izjava (po drugih virih 1. 3.). Z njo je namreč postala OF enotna organizacija s tudi formalno zagotovljeno vodilno vlogo KPS. Drugi dve temeljni skupini, katoliška in sokolska, sta se odrekli snovanju lastnih organizacij.

Od Dolomitske izjave naprej je OF čedalje bolj postajala le transmisija partijske politike. KPS ni nikoli privolila v to, da bi bila OF koalicija zares enakovrednih partnerjev. Že na za­četku organiziranja fronte so si komunisti zagotovili monopol v partizanski vojski, varnostno-obveščevalni službi in propagandi.

Dolomitsko izjavo so podpisali: za KPS Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Franc Leskošek, za slovensko sokolstvo Andrej Hribar (to je Jože Rus) in Drejče Jaklič (to je Franjo Lubej), za 'katoliško skupino' pa Edvard Kocbek, Tone Fajfar in Miha Borštnik (to je dr. Marijan Brecelj).

Njena glavna tvorca sta bila Boris Kidrič in Edvard Kardelj. V njej so poudarili, da ima KPS v slovenskem osvobodilnem gibanju avantgardno vlogo, da sokolska in krščansko-socialistična skupina ne bosta organizirali posebnih političnih organizacij in ne bosta imeli svojih aktivistov ter da bodo za kader aktivistov uvedli enotno vzgojo.«

To je le malo bolj jasen povzetek komunistične mitologije o Dolomitski izjavi. Pri tej »koalicijskosti« OF je vseskozi šlo za farso, pri marsikom tudi za (samo)slepilo, saj Jože Rus in Franjo Lubej ter Edvard Kocbek, Tone Fajfar in Marijan Brecelj niso bili nikakršni predstavniki sokolov ali katolikov. Bili so tipični simpatizerji komunistov, predstavljali so le sami sebe. Dolomitska izjava je bilo le discipliniranje nekaterih posameznikov (Edvarda Kocbeka in morda še koga) in popolnoma nič več.

To, da sredi nacionalne prestolnice še vedno stoji spomenik drugemu največjemu zločinu v narodovi zgodovini Borisu Kidriču še 34 let po demokratizaciji, pove o slovenskih »politikih« vse. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistična »politika« prikrivanja

Slovenski komunisti so leta 1941 le nadaljevali s politiko prikrivanja. Na primer sintagma »diktatura proletariata«, ki je seveda pomenila diktaturo komunistov. Začelo se je sredi 30. let, ko so po Evropi ugotovili, da so z imenom komunisti prešibki, pa tudi preveč nepriljubljeni za pridobivanje novih članov, ker so zagovarjali totalitarno ideologijo in nasilje. Prvi poskus so naredili v Franciji.

Kominterna (Komunistična internacionala) je na 7. kongresu v Moskvi avgusta 1935 priporočila komunistom po svetu tako imenovano ljudsko frontno povezovanje. Tako so se komunisti že leta 1936 začeli skrivati za izrazom Ljudska fronta. Najprej v Španiji, s čimer so pritegnili k sodelovanju skupino republikanskih in delavskih frakcij, da bi združeno nastopali proti »reakcionarnim silam«, kot so jih poimenovali s slabšalnim izrazom. Februarja 1936 so na volitvah nastopili z listo Ljudske fronte (komunisti, socialisti in radikali) in zmagali.

Društvo prijateljev Sovjetske zveze, predpriprava za OF

Komunisti so bili nato z masko Ljudsko fronto uspešni na Češkoslovaškem, deloma na Finskem, na Kitajskem in v Čilu. V Jugoslaviji so komunisti z Ljudsko fronto pritegovali ljudi na področju socialnopolitičnih akcij oziroma z »združevanjem ljudi od spodaj«, kot so rekli temu. Od druge polovice 30. let naprej so se komunisti vključevali (vrinjali) v civilnodružbene organizacije, od kulturnih (dramska in pevska društva), socialnih (gasilci) do športnih (sokoli).

Konec avgusta 1940 so hoteli dati zagon svojemu maskiranju in ustanovili so Društvo prijateljev Sovjetske zveze. Organizirali so razne socialno in kulturno obarvane akcije, da so z njimi pridobivali na svojo stran, sprva kot simpatizerje, vedno več ljudi. Mnogi od teh, sprva simpatizerjev, so nato postali člani Komunistične partije.

Boris Kidrič, ustanovitelj komunistične maske Osvobodilne fronte, je (bil) prototip zločinca.

Ne komunistični, »ljudski«

Ko so Nemci 22. junija 1941 napadli Sovjetsko zvezo, zibelko komunizma in sedež Kominterne, je ta pozvala komuniste po svetu, da zdaj, začasno, opustijo »razredni boj« in se čim širše politično povezujejo. Pozvali so torej k ponovnemu zagonu »politike« prikrivanja za lepo zvenečim imenom ljudske fronte. V Enciklopediji Slovenije so objavili geslo Ljudska fronta Jugoslavije, kjer so zapisali, da je šlo za »politično enotno množično organizacijo v Jugoslaviji 1941–53«, in da je delovala kot »transmisija KPJ«. No, vsaj z izrazom transmisija KPJ se niso sprenevedali in so zapisali resnico oziroma bistveno. Zlagali pa so se, da je ta LFJ delovala od leta 1941 naprej, saj so si takoj v nadaljevanju nasprotovali, ko so omenili, da so ljudsko frontni organizaciji organizirali le v Sloveniji in na Hrvaškem. V Sloveniji »Osvobodilno fronto slovenskega naroda«, na Hrvaškem pa »Enotno narodnoosvobodilno fronto Hrvatske«.

SZDL tipična transmisija Zveze komunistov

LFJ so potem formalno ustanovili na 1. kongresu avgusta 1945 v Beogradu. Njena naloga je bila zdaj, po vojni oziroma prevzemu oblasti, »prizadevanje vseh družbenih sil za ohranitev pridobitev NOB«. Februarja 1953 so Ljudsko fronto Jugoslavije preimenovali v »Socialistično zvezo delovnega ljudstva Jugoslavije«. Ker je bila Ljudska fronta le maska oziroma transmisija Komunistične partije, so to preimenovanje naredili, značilno, po priporočilih 6. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije. Ena sama farsa torej, za goljufanje ljudi. Seveda je bila tudi SZDL tipična transmisija Zveze komunistov, kar smo tisti, rojeni malo dal časa po vojni, vsaj v 80. letih lahko gledali na oprti sceni. Če volivci na volitvah jeseni 1945 niso dovolj pridno metali bobnečih kroglic v lesene skrinjice Ljudske fronte, so po zaprtju volišč enostavno presipali tiste iz nasprotne v ljudsko frontno, to je komunistično. Goljufanje? Takrat so ljudi množično ubijali že pet let.

»Ljudskost« le sopomenka za komuniste

Komunisti so se od leta 1941 skrivali še za mnogo bolj prevzetnimi imeni, kot so bila »ljudska oblast«, Ljudsko frontno gibanje, Ljudska republika Slovenija, Ljudska skupščina LRS in FLRJ, Ljudski odbor, Ljudska obramba, Ljudska univerza, Ljudska tehnika, glasila Ljudska pravica, Ljudski glas, Ljudski pravnik, ljudsko posojilo itd. Ta »ljudskost« je bila le sopomenka za komuniste.

Komunisti so nasploh izumljali vedno novo terminologijo, besedne zveze, s pomočjo tega leporečja pa zavajali ljudi in jih pritegovali za simpatizerje.

Tako imenovane temeljne točke Osvobodilne fronte, november 1941. V četrti točki so napovedali, da bo OF, to je komunisti, »preoblikovali« »slovenski narodni značaj«. S strahovitim nasiljem in vladavino strahu ter polstoletno totalno indoktrinacijo so ga v resnici preoblikovali, postali so častilci zločincev, mitologije in še veliko pogubnega za slovenski narod. V 6. točki so napovedali, da bo po osvoboditvi oblast prevzela OF, to je komunisti. V 7. točki so napovedali »dosledno ljudsko demokracijo«. Ker »ljudstvo« v komunističnem primeru pomeni komuniste, so napovedali komunistično »demokracijo«, to pa je lahko samo, in je tudi bila, udbovsko-komunistična diktatura.

Komunistični nesmisel z »dosledno ljudsko demokracijo«

Komunisti so se za besedo »ljudski« skrili že pri tako imenovanih Temeljnih točkah Osvobodilne fronte slovenskega naroda jeseni 1941. V sedmi so zapisali, da po »narodni osvoboditvi uvede Osvobodilna fronta dosledno ljudsko demokracijo«. Pri sintagmi »dosledna ljudska demokracija« so vse tri besede sprevržene. Ker »ljudska demokracija« pomeni komunistična »demokracija«, je tudi njena »doslednost« nikakršna. Komunistični režim v svojem bistvu ne more biti ne demokratičen, kaj šele dosleden. To se je vedelo leta 1941 in to vemo vseh teh 84 let, tudi leta 2024.

Farsa s »predstavniki ustanovnih skupin«

Preko imena OF oziroma Osvobodilna fronta so od poznega poletja 1941 oblikovali sistem t. i. ljudske oblasti. Najprej so ustanovili Vrhovni plenum OF, ki je v prvi sestavi deloval do 3. oktobra 1943. Takrat so ga na »zboru odposlancev slovenskega naroda« v Kočevju preimenovali v Plenum OF. »Predstavniki ustanovnih skupin« so sestavljali Izvršni odbor OF. Seveda ni šlo za nobene »odposlance« ali »predstavnike«, še najmanj slovenskega naroda, ampak le za simpatizerje komunistov, kar je nekaj bistveno drugega.

O vsem je odločal Izvršni odbor Osvobodilne fronte, torej »predstavniki ustanovnih skupin«. Seveda tudi teh »ustanovnih skupin« ni bilo, vsi so bili le simpatizerji komunistov. Bistveno pa je, da tudi ta famozni IOOF ni odločal o ničemer, saj so vse pomembne odločitve sprejemali le vodilni komunisti, predvsem Kardelj in Kidrič.

Vajo so komunisti ponovili 19. februarja 1944 v Črnomlju, kjer so terminologijo le dopolnili, Slovenski narodnoosvobodilni odbor so preimenovali v Slovenski narodnoosvobodilni svet. »Slovenski« je bila za komuniste sopomenka za komunistični.

19. februarja 1944 so komunisti v Črnomlju uprizorili predstavo, s katero so »Slovenski narodnoosvobodilni odbor« preimenovali v Slovenski narodnoosvobodilni svet. »Slovenski« je bila za komuniste sopomenka za komunistični. Nekaj dni zatem so izdali posebno številko Slovenskega /komunističnega/ poročevalca, vestnika Osvobodilne fronte (komunistov), kjer so »dogodek« ovekovečili z naslovom Slovenski narod gradi narodno oblast, kar je seveda pomenilo komunisti gradimo komunistično oblast. FOTO: Ivo Žajdela

»Slovenci« sopomenka za komuniste

Famozni Vrhovni plenum OF, kar je bila le sopomenka za Komunistično partijo oziroma celo samo za Kardelja in Kidriča, so 16. septembra 1941 na 3. zasedanju preimenovali v »Slovenski narodnoosvobodilni odbor«, torej so se komunisti prvič jasno določili oziroma se skrili za besedo »slovenci« oziroma »slovenski«, torej, samo oni so bili in so predstavljali Slovence. To se je potem nadaljevali z »ljudsko oblastjo«. Ker so bili to komunisti, naj bi to pomenilo, da so v Sloveniji samo oni oblast.

16. septembra 1941 so komunisti »sprejeli«, to je določili prve odloke »oblastne narave«, z nekaterimi med njimi so vzpostavili monopol nad odporom proti okupatorju, vse, ki bi se organizirali izven OF, torej mimo njih, so sankcionirali s smrtno »kaznijo«.

Ko volitve izvajajo totalitaristi

Posledično so že spomladi, še posebno maja in junija 1942, na t. i. osvobojenih ozemljih uprizorili volilno farso, volitve »narodnoosvobodilnih odborov« (NOO). Vanje so ljudje lahko »volili« samo »kandidate«, ki so jih določili komunisti ali njihovi aktivisti. »Osvobojeno ozemlje« je bila še ena potegavščina, saj je šlo za območja, ki jih ni zasedal okupator ali jih je zapustil.

Na 4. zasedanju Vrhovnega plenuma OF so določili t. i. Temeljne točke Osvobodilne fronte. Šlo je seveda za komunistični program. Potem so leta in desetletja pisarili, da so te »temeljne točke« izražale »demokratične težnje slovenskega naroda«. Prvič, nič niso izražale, komunisti so jih določili, predvsem pa, šlo je za nedemokratično, totalitarno politiko in program komunistov, nikakor pa ne za »demokratične težnje slovenskega naroda«.

»Spomenik« OF v Rožni dolini v Ljubljani, kjer je Boris Kidrič ustvaril masko za komuniste. Tako levičarski »politiki« zlorabljajo slovensko vojsko za čaščenje te super prevare, ki je imela za Slovence nepojmljive posledice. VIR: Twitter SD

»Pripadniki« OF so lahko le pripadniki komunistov

Še danes je v splošni publicistični uporabi terminologija o Osvobodilni fronti. Štirje primeri. V pismu bralcev v reviji Demokracija (6. december 2001, str. 64) je Marko Kos zapisal: »Nacionalna televizija je 17. novembra 2001 oddajala reportažo o Kričaču, ilegalni radijski postaji OF, ki je v Ljubljani delovala v letih 1941–1942. V oddaji smo slišali goreče pozive Slovencem za boj proti okupatorju v okviru OF. Oddaje Kričača so bile na sploh polne nacionalnega navdušenja in domoljubja. Takim pozivom se je bilo res težko upreti. Mnogi so se jim odzvali, saj so verjeli, da ima OF resen namen osvoboditi slovenski narod izpod okupatorjev brez vsakršne primesi komunizma.« Verjetno je avtor hotel sporočiti: Kako naivno ob gori dejstev še naprej ponavljajo indoktrinirano mitologijo o (nekomunistični) Osvobodilni fronti.

Junija 2023 so v Muzeju novejše zgodovine odprli razstavo Kruha in iger. Slikarstvo Toneta Kralja v letih 1941–1945. Ob tem so izdali obširni katalog, v katerem avtorica ves čas uporablja izraz »pripadniki Osvobodilne fronte«. Med drugim je zapisala, da je »komunistično-levičarski tabor« deloval »v okviru Osvobodilne fronte«. »Komunistično-levičarski tabor« ni deloval »v okviru Osvobodilne fronte«, ampak je šlo v vsem svojem bistvu za komuniste oziroma Komunistično partijo.

Če si delal za OF si delal za komuniste

V članku o tržaški Rižarni v Dnevniku (3. 5. 2023, str. 20) je avtor zapisal, da je bila pod »okriljem Osvobodilne fronte« aktivna »Komanda mesta Trst«. Gre za tipično zavajajočo terminologijo, s katero avtorji zakrivajo bistveno, da je med vojno šlo za komuniste (komunistično partijo), ne pa za umetno izumljeno »Osvobodilno fronto«. »Komanda mesta Trst« je delovala »pod okriljem« komunistov, ne pa Osvobodilne fronte. Še posebno na Primorskem so komunisti delovali le pod masko Osvobodilne fronte.

V reviji Reporter (10. julij 2023, str. 30) je nekdo zapisal: »... v kateri je zahodnim zaveznikom predstavil /Boris Furlan/ delovanje OF in slovenskih partizanov. Bi lahko rekli, da je delal za OF?« Gre za tipično uporabo maskirnega izraza za komuniste. Ni šlo za OF, šlo je za komuniste. Če je Furlan ali kdor koli delal za OF je delal za komuniste, za velezločinca Kardelja in Kidriča. Mnogi Slovenci so to od vsega začetka vedeli. Le kako, da pa eni tega ne bi vedeli, še posebej če so bili kolikor toliko izobraženi.

Oktobra 1941 se je pridružil Osvobodilni fronti (ne komunistom)

Leta 2010 je Dušica Kunaver izdala četrto knjigo spominov njenega očeta Andreja Zlobca, naslovila jo je Obveščevalec Osvobodilne fronte. Zlobec je spomine na medvojne dni napisal takoj po vojni, leta 1945. O svoji pridružitvi »Osvobodilni fronti« je tako zapisal (str. 34–35):

V gostilni pri Štepicu v Šiški so mi prijatelji povedali, kaj vse se je zgodilo v času, ko sem bil zaprt. Zvedel sem tudi, da se je medtem osnovala Osvobodilna fronta in takoj sem pristopil k tej organizaciji. Skrbno sem spravil liro z odtrganimi vogali – kontrolno liro, to je bil tedaj dokaz o pristopu k OF. Ta bankovec je imel odtrgan vogal in vpisano evidenčno številko, pod katero je bil ilegalec vpisan v tajnem spisku sodelavcev OF. Ta lira je ilegalcem služila kot legitimacija ob medsebojnem razpoznavanju. Povsem nenevarno je bilo nositi v denarnici italijanski bankovec za eno liro, a ta varnost je trajala le toliko časa, dokler skrivnost 'kontrolne lire' ni bila izdana. Moja evidenčna lira nosi številko 353 ser. 574239, vpis v tajni seznam sodelavcev Osvobodilne fronte pod številko F 629/4509.

K OF sem pristopil v oktobru 1941. Vpisal me je tovariš Alojz Poznik, ki je delal pri zavarovalnici Dunav v Ljubljani. Ob vpisu sem za OF dal prvo posojilo v znesku 500 lir in predal Ivu Pozniku pet vojaških zemljevidov – specialk, za potrebe partizanske vojske. Povezan sem bil z odborom, ki je imel svoj sedež v zavarovalnici Dunav na Beethovnovi 6 v Ljubljani.

Moje naloge so bile: zbiranje vojaških zemljevidov, zbiranje raznih koristnih podatkov za partizansko vojsko in razpečavanje ilegalnega gradiva, predvsem Slovenskega poročevalca. Zbiral sem tudi pristaše OF v svoji okolici. Naš teren je potreboval aktiviste OF.«

Da OF vodijo komunisti je izvedel šele leta 1945

Andrej Zlobec je bil pred drugo svetovno vojno oficir starojugoslovanske vojske. Marca 1942 so ga Italijani z mnogimi drugimi oficirji starojugoslovanske vojske aretirali, odpeljali so jih v taborišče v Italijo. Zlobec seveda ni vedel, da so podatke o oficirjih Italijanom podtaknili komunisti.

Dober mesec po koncu vojne ga je nov komunistični režim zaprl. Z drugimi oficirji starojugoslovanske vojske so jih gonili po gozdovih med Logatcem in Ravbarkomando. Mislili so, da jih bodo tam ubili in da bo to naš Katinski gozd. Nato so jih zaprli na gradu v Škofji Loki. Po dveh mesecih so ga avgusta izpustili (str. 181–183).

Hčerka Dušica Kunaver je v spremni besedi v knjigi zapisala (str. 165), da mu je prepozno postavljala vprašanja. »Največ sva se o njegovem življenju pogovarjala takrat, ko sva pripravljala za tisk njegovo prvo knjigo (Za blagor očetnjave, Mladinska knjiga, 1981), a takrat je bil star že skoraj 82 let. Lovila sem dneve, ko ni imel prehudih glavobolov in se je lahko pogovarjal.

'Nečesa ne razumem. Po vojni so ti na Generalni direkciji za živilsko industrijo ponujali visok položaj. Odklonil si in si po­tem do upokojitve raje delal v nekih malih računovodstvih. Zelo skromno smo živeli.'

'Nisem hotel postati član Partije.'

'Saj si bil vendar vso vojno član Osvobodilne fronte.'

'Nisem vedel, da Osvobodilno fronto vodi Komunistična par­tija. To sem zvedel šele v zaporu. Ko so me iz temnice prinesli v skupne prostore, je bil med zaporniki v sobi št. 10 tudi neki kmet z Dolenjske. On mi je to povedal.'«

Komunisti so OF ustvarili z izjemno močno propagando

Andrej Zlobec je bil kot oficir starojugoslovanske vojske intelektualec in se je jeseni 1941 pridružil Osvobodilni fronti ter vse do spomladi 1945, ko so ga zaprli Nemci, ni vedel, da so Osvobodilno fronto vodili komunisti. Tako je bilo takrat z informacijami. Pa saj še danes, osemdeset let kasneje, praktično vsi govorijo o Osvobodilni fronti kot o nečem posebnem, kot o samostojni organizaciji, kdo morda le še doda, da so jo komunisti (»le«) vodili ali celo »le« imeli pod kontrolo (»dolomitska izjava«). Bila naj bi politično pluralistična, vodili da so jo »predstavniki« različnih političnih združenj in organizacij. Kako naj bi potem Zlobec v informacijsko popolnoma drugem času vedel, da je Osvobodilna fronta enako kot komunisti oziroma, da so jo ti ustanovili zato, da so se za njeno masko skrili. Nobenih predstavnikov različnih nazorskih skupin ni bilo in nobene avtonomne organizacije z imenom Osvobodilna fronta ni bilo. Bila je organizacija, ki so jo komunisti skonstruirali z izjemno močno propagando in ljudje brez informacij so vanjo, v njen nazorski pluralizem, celo demokratičnost, brez možnosti poglobljene analize, verjeli. Torej, verjeli.

Krajšo varianto tega prispevka sem objavil v Slovenskem času št. 168.

Ivo Žajdela, OF, sopomenka za komuniste, Slovenski čas, št. 168, 1. 4. 2024Ivo Žajdela, Pomembnost terminologije, Slovenski čas, št. 160, 6. 8. 3023

1/9