Čičarija je hribovita in zakrasela pokrajina, ki se jugovzhodno od Kozine vleče proti Reškemu zalivu. Vasi po njej so redko posejane in zaradi odmaknjenosti tudi redko poseljene. Nekoč je bilo seveda drugače: v vasi Golac, ki ima danes z vsemi zaselki le 75 prebivalcev, je v začetku prejšnjega stoletja živelo kar 549 ljudi.

Cesta, ki pripelje iz Obrova, se v Golcu potegne mimo izletniške kmetije in župnijske cerkve sv. Nikolaja. Potem se razcepi in požene navkreber do zaselka Zagrad. Tam zavijemo v levo na kolovoz, ki nas hitro pripelje do pašnika s konji. Pred njim se označena planinska pot skrije v plitev jarek in povzpne do bukovega gozda.

Ko postane z listjem posuta pot kamnita in strma, se začne drevje razmikati. Pod nami se pokaže vrtača, mi pa nadaljujemo mimo nje naravnost do goličave, nad katero se dviga Ostrič. Med brinovimi grmi ter črnimi in rdečimi bori (ker rasteta obe vrsti tesno skupaj, si lahko dobro ogledamo razlike med njima) je čedalje več trave. Mimo osamljenega drevesa s kažipoti se vzpenjamo proti sedlu.

Kmalu zagledamo na levi ozko stezico, ki nas prek travnatega pobočja v nekaj minutah pripelje na vrh Ostriča. Ta je zelo prepišen, zato nas burja kljub čarobnemu razgledu, ki sega od Triglava do Učke, hitro odpihne z njega.

Okrog Ostriča se ovija kolovoz, ki pelje navkreber proti sosednji Griži. Po njem gre tudi označena pot proti Medvižici in Razsušici, ki se ji lahko pridružimo po stezi, po kateri smo prišli, ali kar počez prek travnatih strmali. Kolovoz se v nekaj minutah povzpne do zakraselega gozda, skozi katerega nas zanesljivo peljejo sveže markacije. Pot pod visokimi bukvami je bila pred nekaj dnevi na gosto prekrita z odlomljenimi vejami. Ko smo se ozrli v gole krošnje, ki jih je prečesavala močna burja, smo presenečeno opazili, da imajo skoraj vse polomljene vrhove.

Slabe pol ure po odhodu z Ostriča prispemo na majhno jaso. Z nje zavijemo med mogočne skale, ki sestavljajo vrh Medvižice. Ko priplezamo nanj, se počutimo kot na kakšnem vršacu v Julijcih, Karavankah ali Kamniško-Savinjskih Alpah, ki se rišejo daleč na severu. Na vzhodu nam pogled prek Brkinov odjadra do Snežnika, na severozahodu pa občudujemo valovanje vrhov v pogorju Slavnika, za katerimi se kaže modro morje.

Z vrha se previdno vrnemo na jaso, s katere se lahko v četrt ure povzpnemo še na bližnjo Razsušico. Ta je veliko manj skalovita kot Medvižica in brez pravega razgleda, je pa na njej valjast betonski steber in kovinska skrinjica s tremi vpisnimi zvežčiči. In še zgodovinski ocvirek: kot lahko preberemo v vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras, je med prvo svetovno vojno na vrh Razsušice strmoglavilo avstrijsko letalo, ki je iz Pulja prevažalo pošto na Dunaj.

Na Razsušici se pot obrne navzdol, ne glede na to, kje se vrnemo v Zagrad: po označeni poti, ki pelje proti Slavniku (zapustimo jo na prevalu Velika vrata), ali po tisti, po kateri smo prišli. Ta možnost je precej krajša, kar v prepišnih, z burjo pometenih dneh sploh ni slabo.

OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Zagrad nad Golcem

Dostop: Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu Kozina in nadaljujemo vožnjo proti Podgradu. V Obrovu zavijemo desno proti vasi Golac, od koder se vzpnemo v Zagrad. Avto lahko pustimo pod zaselkom ali ob robu gozdne ceste, po kateri pelje pot na Ostrič.

Višinska razlika: 320 m.

Dolžina vzpona: do Ostriča 1 ura, do Razsušice 1 uro in 45 minut.

Kratek opis poti: V Zagradu zavijemo levo na gozdno cesto, z nje pa desno na stezo, ki se prek gozda in travnate goličave povzpne na Ostrič. Z vrha se spustimo do kolovoza, ki se konča na robu
gozda. Med drevjem nadaljujemo do manjše jase, s katere lahko splezamo na Medvižico ali nadaljujemo do četrt ure oddaljene Razsušice. Pot je dobro označena, vendar ponekod slabše vidna. Pod skalnatim vrhom Medvižice nas čaka nekaj lažjega plezanja, zato je tam zlasti v mokrem in snegu potrebna velika previdnost.

Zemljevid: Slovenska Istra, 1 : 50.000.

Razgibana pokrajina v zaledju slovenske obale se hitro povzpne do nadmorske višine tisoč metrov. Morju najbližji tisočak je Slavnik, ki pa ima v soseščini štiri še višje vrhove. Planinska pot iz Zagrada nas najhitreje pripelje na Ostrič, ki je zaradi golih pobočij in koničastega vrha zelo slikovit. Vršni del razgledne Medvižice je skalnat, zato imamo na njem občutek, da smo v visokogorju. Le meter višja Razsušica, čez katero teče meja s Hrvaško, pa je najvišji vrh slovenske Čičarije.