Ko smo se konec osemdesetih organizirali, da bi kljubovali komunistični oblasti, smo imeli dva cilja. Prvi cilj je bil vzpostavitev parlamentarne demokracije, drugi cilj pa je bil ohranitev suverenosti slovenskega naroda. Če bi bila takrat Jugoslavija demokratična (kon)federacija, tako kot je dandanes še EU, ne bi bilo nikakršne potrebe po njenem razpadu. Zato čisto na začetku osamosvojitve ni bilo na dnevnem redu.

Žal je kmalu postalo jasno, da se Jugoslavija ni sposobna razviti v demokratično federacijo. Suverenost Slovenije so poskušali preprečevati s kričanjem »demokratičnega« gesla: en človek – en glas. V praksi bi to pomenilo teptanje naše suverenosti, saj bi bili slovenski glasovi nepomembni, ker bi odtehtali le eno četrtino oziroma eno petino srbskih. Zato je osamosvojitev postala realna opcija. Kot vemo, se je kakor po čudežu ob padcu berlinskega zidu ter razpadu Varšavskega pakta in Sovjetske zveze odprlo kratko zgodovinsko okno, ko smo osamosvojitev tud...