Danes bodo v Vatikanu predstavili tretjo okrožnico papeža Benedikta XVI. Caritas in veritate ali Ljubezen v resnici. Zanimanje za ta pomemben dokument se je v zadnjih mesecih stopnjevalo, kar pa v času svetovne gospodarske in finančne krize niti ne preseneča. Vsi resni voditelji sveta namreč pozorno spremljajo, kako katoliška Cerkev, še posebej papež, nakazuje pota iz krize. To je na svoj način potrdil sveti oče, ko je na praznik svetih apostolov Petra in Pavla vernikom priporočil, naj molijo, da bi bila njegova tretja okrožnica dobro sprejeta, saj gre za dokument, ki je še en prispevek Cerkve človeštvu v prizadevanju za trajen in sorazmeren razvoj ob popolnem spoštovanju človeškega dostojanstva in stvarnih potreb vseh. Glede vsebine okrožnice je papež dejal, da bo poglobila nekatere tematike okrožnice papeža Pavla VI. O razvoju narodov, podala pa bo tudi vidike celostnega razvoja v našem času v luči ljubezni in resnice.

Predvidevamo lahko, da bo papež v novi okrožnici spregovoril o vprašanju povezanosti med etiko in ekonomijo. Benedikt XVI. je letos v letalu na poti v Afriko dejal, da je temeljni primanjkljaj v sedanji gospodarski krizi prav pomanjkanje etike v gospodarstvu. Kriza je v ospredje postavila dejstvo, da etika ni nekaj izven ekonomije, ampak je znotraj gospodarstva, in da gospodarstvo ne more delovati brez etičnih prvin.

Papež se bo najverjetneje tudi dotaknil problema krize, ki nudi izhodišča za nova razmišljanja, kar je povezano z zamislijo o krepitvi mednarodne solidarnosti. Cerkev je vesoljna, katoliška, prisotna po vsem svetu in v vseh političnih sistemih ter je po svoji naravi odprta za vse danosti. Zato je solidarnost njeno notranje načelo in je za katolicizem temeljnega pomena. Pričakovati je, da bo papež ponovno vse katoličane, predvsem pa države, mednarodne ustanove in agencije, pozval k še večji solidarnosti.

Ena od pomembnih tematik okrožnice Ljubezen v resnici bo gotovo preroška vloga Cerkve, ki ji pripada po dolžnosti. Sveti oče je letos ob priložnosti dejal, da moramo kristjani v samih koreninah pogumno obsoditi krivičen gospodarski in finančni sistem. To je namreč ključno vprašanje našega časa. Zamisli velikih gospodarskih sistemov se dosledno prenašajo na raven dnevne ekonomije, kadar pa velike gospodarske sisteme vodi pohlep po neupravičenem zaslužku, je ista miselnost, torej oboževanje mamona, prisotna tudi v dnevnih gospodarskih izmenjavah.

Ob upravičenih obsodbah pa je potrebno pokazati tudi pota iz krize in krivic. Obsodbe morajo biti vedno konkretne in utemeljene, toda veliko moraliziranje in pohujševanje nad hudobijo tega sveta ni dovolj, pravi papež. Obsodba je vedno poslanstvo Cerkve. To Cerkev dela od začetka industrijske dobe, od papeža Leona XIII. dalje, a prav tako mora pokazati poti iz krize, ki so pogosto strme. Zato je potrebno, da nakazane rešitve jasno opredeljujejo pravi, pravični in smiselni cilji človeškega življenja in človeštva.

Predvideno področje prihajajoče papeževe okrožnice bo verjetno tudi področje pravičnosti, kajti brez pravičnih ljudi ni pravice in tudi ne pravičnih struktur. Papež pogosto omenja krščanski smisel za stvarnost, ki je v spoznanju, da še tako dobro zastavljeni veliki družbeni, gospodarski, finančni in drugi sistemi ne delujejo brez spreobrnjenja človeških src. Če ni pravičnih ljudi, ni pravičnosti, zato je pomembna vzgoja za pravičnost. Ta je prednostni cilj vsake vzgoje: vzgojiti pravičnega človeka. Sveti Pavel namreč uči, da je opravičenje učinek Kristusovega trpljenja in darovanja za človeštvo.

Pravičnost ni odmišljen pojem, ki bi se nanašal na grehe, ki nas danes več ne zanimajo, ampak se nanaša na celostno pravičnost. Takšno pravičnost nam lahko podari samo Bog, vendar moramo z njim sodelovati na vseh ravneh. Na svetu ni mogoče ustvariti pravične družbe le z dobrimi gospodarskimi modeli, ki seveda so potrebni. Pravičnost postane stvarnost samo, če so med nami pravični posamezniki. Pravičnih pa ni, če ni ponižnega prizadevanja, da svoje srce vsak dan usmerjamo in spreobračamo k dobremu. Gre za to, da pravičnost postane trajna drža človekovega srca, njegovega delovanja in snovanja. Kadar namreč ni pravičnih ljudi, pravičnost postane odmaknjen pojem. Tudi dobre ustanove prenehajo biti pravične, kadar jih vodijo ljudje, ki iščejo svoje sebične koristi in cilje, pa naj bodo na strokovni ravni še tako usposobljeni.

Vse to nas že pred izzidom okrožnice navdaja z upanjem, da bomo kmalu imeli v rokah besedilo, ki bo dejansko poglobilo nekatere tematike okrožnice papeža Pavla VI. O razvoju narodov in podalo vidike celostnega razvoja v luči ljubezni in resnice.