Obisk Pedra Opeke v Sloveniji je namenjen zbiranju sredstev za najrevnejše prebivalce malgaškega glavnega mesta, ki živijo v skupnosti Akamasoa, ki jo vodi naš misijonar. 

Video: Izidor Šček; Zajem zvoka: Ivo Repec / Radio Ognjišče

Ob prihodu Pedra Opeka v nabito polno dvorano so ga najprej pozdravili predstavniki Karitas, Misijonskega središča, pa tudi politična voditelja Matej Tonin in Janez Janša. 

FOTO: Tatjana Splichal

Domovina Slovenija

"Ko se borite proti skrajni revščini, ne morete sedeti. Ne znam sedeti," je povedal na začetku pričevanja, ki ga je moderiral Jure Sešek. Na vprašanje o tem, kako se počuti v Sloveniji, je povedal, da se počuti kot doma. "Vsi smo Zemljani, vsak Zemljan pa ima tudi eno domovino. Jaz imam zdaj več domovin, korenine pa so tukaj v Sloveniji."

FOTO: Tatjana Splichal

Kako pritegne pozornost ljudi?

"Brezbrižnost je nova bolezen, kot je bil covid. Vsak se briga samo zase, ampak vam povem: ko vi pričujete o boju za dostojanstvo otroka, za dostojanstvo matere, ljudje poslušajo. Ljudje vedo, kdaj je ta beseda resnična, kdaj govorite s srcem. Govorim s svojo dušo, s telesom, da prepričam brate in sestre, ki me poslušajo, da moramo pomagati. Da moramo biti občutljivi do tistih, ki nimajo tiste sreče kot mi."

Pedro Opeka odgovarja na vprašanja Jureta Seška. FOTO: P. G. 

O očetovi čudežni rešitvi

"Moji starši so bili eni mnogih, ki so morali bežati. V Argentini so se zbirali po domovih, da so ohranjali slovenski jezik, slovenski duhovniki so maševali v slovenščini. Ko so prišli, niso znali špansko, sprejel jih je hotel za emigrante. Delo so morali najti v dveh tednih. Moj oče je takoj dobil delo kot zidar in hitro začel delati. Le kako so se zmenili, če niso znali jezika? Oče mi je večkrat pripovedoval o svoji čudežni rešitvi. Z desetim letom sem kot potem vsake počitnice prvič šel delat z njim na gradbišče in tam mi je pripovedoval o tem, kaj se mu je zgodilo. Priporočil se je sveti družini."

Pedro Opeka: "Brezbrižnost je nova bolezen, kot je bil covid." FOTO: Tatjana Splichal

Pripovedoval je očetovo zgodbo, kako je leta 1945 po pobegu s prizorišča povojnih pobojev več kot mesec dni preživel v gozdu. Na očetovo prošnjo je Pedro na Madagaskarju zgradil kapelo, posvečeno sveti družini, zaradi katere so tam posadili še gozd. Danes je to lep gozd, ki je kraj molitve. "Vse župnije v glavnem mestu pred božičem, veliko nočjo in binkoštmi pridejo na duhovne vaje," je povedal. "Zaradi te kapele, ki jo je blagoslovil tudi papež Frančišek. Povedal sem mu, da je to zaobljuba mojega očeta." 

Preberite: Kako se je oče Pedra Opeke čudežno rešil iz množičnega morišča [VIDEO]

Slovenci se moramo spraviti

"Kako bomo živeli v sovraštvu? Moramo odpustiti drug drugemu, priznati napake in si odpustiti. Kako ne bomo mi, ki nas je tako malo, skupaj? Sprejela me je predsednica Republike Slovenije: zelo prijazno, z velikim veseljem. Objela sva se in sem ji na koncu dal tudi pismo s prošnjo in pobudo za spravo, da se vsem našim rojakom, ki so bili ubiti po drugi svetovni vojni, vrne dobro ime in da bi imeli kraj, kamor bi položili njihove posmrtne ostanke. Da bi lahko tam molili in da bi se jih spominjali. Predsednica me je prosila, ali lahko to objavi. Slovenci se moramo spraviti, biti edini. Smo različni. Eni verujejo, drugi ne. Vera je dar. Smo pa vsi Slovenci."

Elda Viler in Pedro Opeka. FOTO: Tatjana Splichal

"V Argentini se imamo radi!"

"Veselje, odprtost, pampa, to veselje, tam se objemamo ves čas," je pripovedoval o svojem otroštvu v Argentini. "Ko sem prišel v Slovenijo leta 1968, sem bil tako vesel, da sem prišel, da sem srečal svojega starega očeta, svoje bratrance in sestrične. Stari oče mi je rekel: 'Sinko, dober dan!' in mi podal roko. Jaz pa sem ga močno objel. Pa mi je rekel: 'Kaj pa je to za ena ...!?' Pa sem mu povedal, da sem sin njegove hčerke, njegov vnuk, kako bi mu dal roko? Vse sem objel! Pa so rekli, kakšne navade pa ima tale. Pa sem rekel: 'Lepe navade, tam se imamo radi!'"

Želite darovati za Akamasoo? Podatke najdete TUKAJ.

Duhovništvo ali nogomet?

V Argentini je nogomet nacionalni šport, povsod se igra nogomet, je povedal Opeka. "Ko sem se odločil, da bom duhovnik, sem rekel, da bom duhovnik in nogometaš. Ko sem stopil v Družbo sv. Vincencija v Argentini, je imel moj predstojnik že 75 let, pa je bil že star. Danes imam jaz 75 let, pa še nisem star! (smeh) Predlagal sem mu, da bi študiral za duhovnika, pa tudi igral pri nogometnem klubu. Ko bom zabijal gole, bom vse gledalce pripeljal k Bogu! Pa mi je povedal, da bo to težko. Odločil sem se za duhovništvo, ampak sem vedno igral nogomet."

Polna dvorana v Medvodah. FOTO: Tatjana Splichal

V Sloveniji se je želel vključiti v klub Slovan, pa ga niso hoteli sprejeti. Tudi v Franciji je igral nogomet, prek česar je spoznal predsednika Francoisa Mitteranda. Povabil ga je domov, kjer je Opeka obiskal njegovo mamo v kuhinji. "Tam je vse bolj preprosto". Mama je obljubila, da bo prišla na Madagaskar in prinesla material za celo bolnico. Trikrat ga je obiskala na Madagaskarju. "To je bilo veliko prijateljstvo!" 

"Nikdar se ne vrnem na Madagaskar praznih rok"

"Hrane je za vse dovolj, zakaj je ne bi delili? Ko ljudje vedo, da pomoč res prihaja do najbolj revnih, pomagajo. Med covidom nisem mogel po svetu, ker je bilo vse zaprto. Tisti, ki so prihajali, so vedno pomagali, ko so videli, kaj delamo. Nikdar se ne vrnem na Madagaskar praznih rok, posebej ko se vrnem iz Slovenije."

O nominacijah za Nobelovo nagrado

Pedro Opeka je povedal, da je nagrade vedno sprejel, če so jim odprle okno ali vrata za nove pomoči. "Če pa je bila samo medalja, priznanje, sem povedal, da naši otroci na Madagaskarju ne jejo medalje, ampak jejo riž. In če zraven ne pride pomoč, ne potrebujemo medalje. Glede nominacije za Nobelovo nagrado: Slovenija je veliko delala za mojo nominacijo in se zahvaljujem za to. Med nominiranimi pa sta bila tudi Putin in Clinton ... Čudi me, da so tisti, ki so dobili priznanje, kar naenkrat utihnili. Namesto da bi ga uporabili, da bi še bolj branili mir in pravičnost v svetu, še bolj, kar naenkrat so bili tiho. Mi pa dobivamo vsako leto priznanje od ljudi, ki nam pomagajo z denarjem. In tisti, ki to prejme, to dobi od dobrih ljudi."

Zakaj je na Madagaskarju vedno več revščine?

Pedro Opeka je pozdravil vse slovenske misijonarje, ki delujejo na Madagaskarju: v Medvodah so bili prisotni Tone Kerin, Izidor Grošelj in Franci Mihelčič, pa tudi obiskovalce z Madagaskarja. Opeka je poudaril, da predstavlja vse slovenske misijonarje, ki jih je 42 v 28 državah. Vsak dela na svojem področju po svojih močeh: hvala vsem, da podpirate slovenske misijonarje," je dejal Pedro Opeka.

Glede revščine je povedal: "Ko sem prišel na Madagaskar leta 1970, je bilo tam petkrat manj prebivalcev, kot jih je sedaj, riževa polja pa se niso podvojila, šole se niso, bolnišnice se niso podvojile. Vse vabim, da se uprejo z delom, ljubeznijo: vsak otrok ima pravico, da se najé, da dobi izobrazbo, da lahko pije čisto vodo, da ima streho nad glavo. Zoper revščino se moramo boriti." 

Povedal je, da je težava, da politiki potem, ko so izvoljeni, radi pozabijo na svoje obljube. "Mi moramo biti korajžni, ko gre za pravico, moramo zahtevati, da se izpolnijo obljube, ki so jih politiki dali. Na Madagaskarju sem vselej rekel politikom, da ljudje niso njihovi podložniki, ampak njihovi bratje in sestre, zato morajo delati, da jim bo dobro. Treba je ustvariti delovna mesta. Ljudje meni ne rečejo, naj jim dam denar, ampak naj jim dam delo. Tega me je naučil oče: kamor pogledam, vidim delo. Ljudje hočejo delati. In tisti, ki dela, ima pravico, da dobi plačo. Pri nas, dragi bratje in sestre, imamo dva kamnoloma. En kamnolom je postal naša katedrala. Jaz prosim samo pravičnost za tiste, ki delajo v kamnolomu in imajo radi svoje otroke. Za take ljudi grem do konca sveta, tudi do Medvod."

Želite darovati za Akamasoo? Podatke najdete TUKAJ.