V širši okolici Bleda je precej sprehajalno-izletniških poti, ki nas hitro popeljejo stran od hotelov in turističnega vrveža ob jezeru. Najzanimivejše so poti do razglednih točk – do gradu, Kuhovnice, Straže in Osojnice, od koder se otoček sredi jezera kaže v drugačni podobi kot z obrežja. Osojnica, ki se dviga nad zahodnim koncem jezera, je zelo priljubljena tudi med fotografi, saj so bile z nje posnete najlepše fotografije Bleda.

Če krenemo od ceste Bled–Bohinj proti veslaškemu centru v Zaki, kmalu prispemo do kažipotov, ki nas vabijo na Osojnico. Ker je pot krožna, lahko izbiramo, kje se bomo vzpenjali in kje vračali. Leva pot je strmejša, a slikovitejša, desna pa v povprečju nekoliko položnejša.

Leva pot se brez odlašanja požene v breg, švigne mimo hiše in zavijuga po strmem gozdnatem pobočju. Drevesa in z dežjem namočena tla v teh dneh hitro zelenijo. Podrast in trava silita kvišku, debla in štore pokriva gosta plast zelenega mahu. Na nekaj metrov visokih mladikah in na spodnjih vejah dreves poganja mehko listje, le mogočne krošnje so še vedno gole kot prej. Visoka drevesa preudarno čakajo, ali ne bo odhajajoča zima nemara še enkrat zamahnila z repom. Nič se jim ne mudi, saj bosta pomlad in poletje dovolj dolga. Tako je tudi pri ljudeh: mladi se nestrpno poganjajo za vsako novostjo, starejši pa ravnajo počasneje in preudarneje.

Steza vztrajno vijuga navkreber. Skozi redko drevje nam pogled uhaja k jezeru, ki se razprostira pod nami. Bližamo se skalovju, zato je svet čedalje strmejši. Na ožjem odseku je ob poti napeta jeklenica, pozneje nas varuje lesena ograja. Čez nekaj ovinkov prispemo do skalovja, čez katerega pelje skoraj devetdeset kovinskih stopnic. Nad njimi je na skalnatem robu prvo razgledišče s klopjo, nekaj minut pozneje pa še drugo, ki ga obdaja kovinska ograja.
Globoko pod nami se v soncu leskeče jezero. Po temnikavi gladini tiho drsijo veslaški čolni, za katerimi se vlečejo kratke bele sledi. Na mogočni skali se dviga grad, pod njim stojijo cerkev in hoteli. V ozadju se razprostira ravnina s številnimi naselji, nad njo pa se vleče veriga še vedno precej zasneženih gora: Vajnež, Stol, Vrtača, Begunjščica in Dobrča ter nekoliko dlje Košuta, Kriška gora, Storžič in zahodni del Kamniško-Savinjskih Alp. Zdaj bolje razumemo, zakaj je Prešeren nekoč vzneseno zapisal: Dežela kranjska nima lepšga kraja, kot je z okolšno ta podoba raja.


Izlet na Osojnico je privlačen predvsem zaradi lepega rzgleda

Z razgledišča na Mali Osojnici nadaljujemo proti vrhu. Steza se odmakne od roba, zavijuga med drevjem in se po razgibanem svetu spusti do križišča. Po desni poti se bomo vračali v dolino, leva pa pelje na Veliko Osojnico. Široka gozdna pot je po obilnem deževju razmočena in blatna. Tla so pokrita z rjavim listjem, krošenj se še vedno ni dotaknila pomlad.

Za prvim ovinkom prispemo do razcepa. Morali bi naravnost navkreber, vendar zaradi nepazljivosti in obledelih markacij zatavamo v levo. Ko spoznamo zmoto in razmišljamo, da se bo treba obrniti, blizu nas zašumi. Čez pot zdirjata gamsa. Njuni skoki so visoki in dolgi, zadnje noge mečeta daleč nazaj, vendar se kmalu ustavita in zastrmita v nas. Napeto čakata, kaj bomo storili. Mi pa nič. Stojimo kot vkopani in zadržujemo dih. Nenadoma tišino prekine kratek žvižg in šele takrat opazimo, kako živahno je okrog nas. Med skalami in drevesi se komaj opazno premika kakšnih sedem ali osem živali, med katerimi je tudi nekaj lanskih mladičev. Gamsi so presenetljivo mirni – morda zaradi vetra, ki piha proti nam, ali zaradi pojemajoče svetlobe, ki se bo kmalu spremenila v mrak. Najbližji so oddaljeni le kakšnih dvajset metrov. Prizor je čaroben in nenavadno dolg, naposled pa se trop vendarle premakne in odtava navzdol.

Tudi prava pot proti vrhu je potrošena z gamsjimi stopinjami, vendar poslej živali ne vidimo več. Hodimo po razgibanem svetu, ki valovi v vse mogoče smeri, najbolj pa seveda navkreber. Široka pot se počasi približuje vrhu, se nekaj časa spogleduje z njim in naposled zavije nanj. Z Velike Osojnice ni omembe vrednega razgleda, a je kljub temu prijetno posedeti na klopi, ki stoji nad robom. Z vrha se vrnemo do sedelca med obema Osojnicama, kjer zavijemo proti Ojstrici. Strma pot, ki jo je močno zdrla voda, se v širokem loku obrne in položi, potem pa se mimo razglednega skalnatega odrastka spusti k jezeru.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Martina na Bledu je maša vsako nedeljo ob 8., 10. in 19. uri

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Bled.

Višinska razlika: 260 metrov

Dolžina vzpona: ena ura

Kratek opis poti: Z zahodnega konca jezera se po strmi in vijugavi stezi povzpnemo na Malo Osojnico. V zgornjem delu je pot ožja, svet pa strmejši, zato je potrebna previdnost in primerna obutev. Z razgledišča nadaljujemo proti Veliki Osojnici, ki je poraščena in brez omembe vrednega razgleda. Z vrha se spustimo nazaj na sedelce, od koder se mimo skalnate Ojstrice vrnemo do izhodišča. Zanimiva je pot po obrobju Blejskega jezera. Na razglednih robovih je zaradi prepadnega sveta potrebna previdnost.

Zemljevid: Bled, 1 : 30.000