Izletniška točka in romarska cerkev sv. Pankracija na grebenu Radelce v župniji Remšnik in tik ob meji z Avstrijo od leta 1966, ko je bila zopet predana prvotnemu namenu, in še zlasti zadnja leta pridobiva na starodavni in novi priljubljenosti, prepoznavnosti in lepoti. Kot je dejal nadškof Alojzij Cvikl, »postala je tradicija, da se vsako leto v juliju srečamo tu na meji, ki je včasih pomenila ločnico, hvala Bogu pa vedno bolj postaja most in kraj srečevanja« z geslom Združeni v Gospodu.

FOTO: Jože Potrpin

Na »Aleševo nedeljo«, 14. julija, je namreč bilo že osmo srečanje (eno je odpadlo zaradi epidemije) škofov in vernikov sosednjih, mariborske in graške škofije, župnij Remšnik in Oberhaag, ki organizirata in sodelujeta pri dvojezični maši. Z obeh strani so se nekateri po običaju povzpeli peš. Ob somaševanju župnika Jožeta Motalna, duhovnega pomočnika dr. Vinka Potočnika sta jo nadškof Alojzij Cvikl in škof dr. Wilhelm Krautwaschl darovala za pokojna dobrotnika cerkve Jožefa Loibnerja (Oberhaag) in Ervina Pušnika (Radlje ob Dravi). Izmenjaje sta bogoslužje lepšala družinski zbor Gruppe BachbauerGsingen & E. Wechtischt Oberhaag in župnijski pevski zbor Remšnik s solistko Darjo Altbauer, na dokončno obnovljene orgle je igral Andrej Dvoržak.

FOTO: Jože Potrpin

Čezmejno sodelovanje

V teh letih in že prej sta omenjeni župniji v okviru plodnega čezmejnega sodelovanja poskrbeli tudi za obnovitvena dela na cerkvi. Po drugi svetovni vojni vse do ureditve nove mejne črte leta 1961 je bilo namreč vzdrževanje objekta in bogoslužje zelo oteženo, saj lastništvo cerkve sv. Pankracija ni bilo meddržavno določeno, objekt je zelo hitro propadal. Vsa notranja oprema cerkve je bila uničena in odstranjena, prav tako orgle, cerkev je dolga leta služila kot hlev za konje takratnih graničarjev jugoslovanske vojske.

FOTO: Jože Potrpin

Od nedavna obe zakristiji krasijo nova vrata in grba nadškofije Maribor in škofije Graz-Sekau, ob vstopu v cerkev nova skupna vrata, razgledni stolp ima nova polkna, v zvoniku poje zvon iz leta 1917, letos pa so na koru zapele še dokončno obnovljene orgle.

300 let stare orgle

Leta 1724 je orgle izdelal orgelski mojster J. Andreas Swartz iz Gradca. Sedemdeset let so delovale v dominikanskem samostanu v Radljah ob Dravi, zatem kar dvesto deset let v tamkajšnji cerkvi sv. Mihaela. Leta 2005 so jih našli razstavljene in zapuščene v Rogaški Slatini in prepeljali v cerkev sv. Pankracija. Že naslednje leto so bile na novi lokaciji delno restavrirane in na god sv. Pankracija prvič zaigrale pri skupni dvojezični maši. Sledila so nova obnovitvena dela Škofijske orgelske delavnice v Mariboru do dokončne restavracije. Prav ob njihovi 300. obletnici sta jih tudi blagoslovila oba škofa. Posebno priznanje in zahvalo je prejel orgelski mojster Andrej Dvoržak »za dolgoletno požrtvovalno in kvalitetno opravljeno delo«. Prav tako je bila izrečena zahvala celotni delavnici za strokovno izvedbo obnove in vsem dobrotnikom.

FOTO: Jože Potrpin

Tudi tokrat sta škofa ob koncu slavja podelila romarski blagoslov, kot pritiče na Aleševo nedeljo, na čast sv. Alešu, zavetniku romarjev, in tudi sv. Pankraciju, s kratkim koncertom so dodatno predstavili orgle, pred cerkvijo pa so se škofa in verniki z obeh strani »meje« prijateljsko družili ob pogostitvi. Srečanje z novo pridobitvijo je znova doseglo svoj namen ob deležu tolikih velikodušnih in vestnih sodelavk in sodelavcev.

V zaupanju in prijateljstvu

Nadškof Cvikl je v pridigi izpostavil posebno nalogo oziroma poslanstvo kristjanov: »Kristjani nismo ljudje samotarji, smo bitja skupnosti, saj je Bog ustvaril ljudi, da bi živeli kot ena družina bratov in sester. Zato so tako pomembna srečanja, ki pospešujejo to naše povezovanje in rast v medsebojnem zaupanju in prijateljstvu. Samo tako lahko na areopagu današnjega sveta, v medsebojnem dialogu, z roko v roki prekvasimo in obnavljamo ta svet, ki je prepojen s kulturo smrti in potrebuje resnično ljubezen, veselje in mir.

FOTO: Jože Potrpin

Kristjani smo misijonarji takrat, ko lahko ljudje iz našega življenja berejo evangelij, ko lahko iz našega življenja vidijo ljubezen, ki se želi razširiti na vse ljudi! Oznanjevanje je predvsem pričevanje doživete Božje ljubezni, ki se je mene osebno dotaknila in zato jo lahko delim tudi naprej!«

Mir in povezanost

Škof Wilhelm Krautwaschl pa je pridigo osnoval na štirih poudarkih. »Kristjani šele ko sprejmemo in resno vzamemo Božjo ljubezen, ki jo z dobro voljo izkazuje vsem ljudem, in jo zato dovolimo temu primerno doživeti in občutiti tudi vsem drugim, živimo svojo človeškost v polnosti … Čeprav smo si vsi različni, ker nas je Bog izbral 'pred ustanovitvijo sveta', smo v bistvu vsi enaki. Prav to sporočilo lahko in moramo oznanjati našemu svetu – še posebej danes …

FOTO: Jože Potrpin

Z današnjim praznovanjem 'na meji' jasno pokažemo, da živimo to najgloblje biti z Bogom – onkraj državne meje, čez jezikovne meje, kljub različnim izkušnjam naših narodov v zgodovini. To, kar nas povezuje – naša človečnost pred Bogom – je veliko več kot tisto, kar nas ločuje … S takšnim življenjem z veselim oznanilom v srcu in na jeziku pomembno prispevamo k 'ozdravljenju' sveta od egoizmov, ki trenutno mnoge ločujejo. Prinašamo mir in povezanost v svet, ki ga še vedno razdirata vojna in teror. Zavzemamo se za pozorno zaznavanje ljudi na robu in jih postavljamo za stebre našega poslanstva v svetu.«

O pomenu shoda so spregovorile tudi mlade romarke in sodelavke:

Barbara Kremser, Bachbauer Gsang, Oberhaag, pevka in zborovodkinja:

FOTO: Jože Potrpin

»Takšno srečanje, ko meje povezujejo različne ljudi, je zame izjemno doživetje. Čustveno se me je dotaknilo, da smo prišli skupaj in lepo praznovali.«

Darja Altbauer, Župnija Remšnik, pevka, animatorka:

FOTO: Jože Potrpin

»Slovesnost pri Pankraciju in tudi drugače je za nas lepa priložnost za srečanje in gojenje dobrih stikov z drugo stranjo, naše in njihove župnije. Mladi smo aktivni predvsem na pevskem področju. Dogodek pritegne vse naše župljane k sodelovanju.«

Nika Altbauer, Župnija Remšnik, pevka, animatorka:

FOTO: Jože Potrpin

»Srečanje je odlično tudi po tej plati, da zvemo več o preteklosti na tem kraju. Zelo lepo je, da srečanje postaja tradicionalno, pa sama priprava je že doživetje. S pevsko skupino iz Oberhaaga zelo dobro sodelujemo pri dogovoru za petje.«

Več utrinkov s srečanja si oglejte v galeriji Jožeta Potrpina: