Umberto Eco, svetovno znani italijanski profesor semiotike, filozof, raziskovalec srednjega veka in uspešni pisec, je minuli četrtek dopolnil osemdeset let. Leta 1932 v Alessandriji v pokrajini Piemont rojeni Eco je že z dvaindvajsetimi leti uspešno zagovarjal zaključno nalogo o estetiki pri Tomažu Akvinskem. Kot profesor semiotike na najstarejši evropski univerzi v Bologni, kjer sta študirala že Dante Alighieri in Francesco Petrarca, je Eco objavil več kot petdeset kulturnozgodovinskih del (med drugim ‘Odprta umetnina’ 1962, ‘Apokaliptik in integrirani’ 1964, kasneje ‘Zgodovina lepote’ 2004, ‘Umetnost knjigoljubja’ 2006, ‘Zgodovina grdega’ 2007).

Izven strokovnih krogov je Eco, prejemnik triintridesetih častnih doktorskih naslovov, zaslovel leta 1980 s svojim romanom ‘Ime rože’. Med druga uspešna leposlovna besedila sodijo ‘Foucaultovo nihalo’ (1988), Otok prejšnjega dne (1994), ‘Baudolino’ (2000) in nazadnje ‘Pokopališče v Pragi’ (2011).

Danes strastni zbiratelj knjig in lastnik zasebne knjižnice z več kot trideset tisočimi naslovi sodi med najuglednejše in ‘bojevite’ osebnosti v Italiji. Eco se nikoli ni zaprl v slonokoščeni stolp čiste znanosti in je bil kot ostrojezični kolumnist eden izmed največjih in tudi najuglednejših kritikov Silvia Berlusconija. Z razpravo o vprašanju ‘V kaj veruje neverujoči?’, ki jo je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vodil z milanskim kardinalom Carlom Mario Martinijem, pa si je samooklicani agnostik pridobil tudi spoštovanje cerkveno usmerjenega občinstva.

Učenjak, ki se je že od nekdaj navduševal nad srednjim vekom, se je vedno rad ukvarjal s teološkimi vprašanji. V romanu ‘Ime rože’ navdušuje z razpravo med izkušenim frančiškanom Williamom von Baskervillom in strogim benediktincem Jorgejem von Burgosom o vprašanju, ali se je Jezus kdaj smejal. Kdor se smeje, izgubi strah, je Jorgesova teorija. Strah (pred smrtjo) pa je predpogoj, da ljudje upoštevajo zakone, da so poslušni Bogu in njegovim zemeljskim zastopnikom, in da sveta ne potopijo v nered greha.

Tudi v knjigi ‘Baudolino’ se Eco ponovno poigrava z mislijo, da srednji vek uporabi kot ‘model za sodobni čas’. Naslovni lik je nekakšna Ecova različica Don Kihota, ki nas pelje skozi pol stoletja srednjega veka. Gre za zgodovinski, psihološki in arheološki roman, saj je njegov osrednji junak posinovljenec, kasneje pa osebni svetovalec cesarja Friderika Barbarosse. Temeljno sporočilo knjige je, da je resnica ‘izmišljija, saj obstaja le tisto, v kar verujemo’. V takšnem prepričanju se jasno kaže tudi svetovnonazorsko ozadje ‘laicista’ Eca. Zgodovina pa je po njegovem mnenju ‘kolektivna laž, h kateri prispevamo vsi skupaj’.

Pozornost je leta 1995 zbudilo tudi Ecovo dopisovanje s kardinalom Martinijem. Njuna razprava o vprašanju ‘V kaj veruje neverujoči?’ se je ‘precej liberalno’ javno odvijala v italijanskem tisku, leta 1998 pa je izšla kot samostojna publikacija. Eco sam sebe opisuje kot agnostika, ki ima Boga za neprepoznavnega. Po drugi strani pa v svojih pismih izraža dvom glede ateističnega pogleda na svet: po njegovem mnenju je nedosledno oporekati obstoju Boga in obenem trdno verjeti v dokazljivost Božjega neobstoja.

Na pragu novega tisočletja sta Martini in Eco razpravljala tudi o etičnih vprašanjih sodobnega časa, kot so denimo vloga ženske v Cerkvi, splav, in genetsko manipuliranje. Na neki točki oba soglašata, kako se morejo ljudje naučiti ‘razmišljati o zahtevnih stvareh, saj tako skrivnosti kot njihovo dokazovanje niso preproste’.