Letos se spominjamo 150-letnice »Prve razstave impresionističnih slikarjev«, ki jo je od 15. aprila do 15. maja 1874 na pariškem bulvarju Capucines 35 v ateljeju znanega pisatelja in fotografa Nadarja organiziralo Društvo slikarjev, kiparjev in grafikov. Po enem razstavljenih del, platnu Clauda Moneta Impression, soleil levant (Impresija, vzhajajoče sonce), so jo umetnostni kritiki v tisku omalovažujoče poimenovali »impresionistična«.

Kljub neobetavnim prvim odzivom se je impresionizem uveljavil kot ena najbolj priljubljenih umetnostnih smeri 20. stoletja. Na prvi razstavi je sodelovalo 30 umetnikov, 150-letnico začetka impresionizma pa z razstavami obeležuje več kakor 30 francoskih muzejev. Številne so na ogled tudi drugod po svetu: med zanimivejšimi v naši bližini je zagotovo razstava Monet – Mojstrovine iz pariškega muzeja Marmottan Monet v kulturnem centru Altinate San Gaetano v Padovi. O vsebini razstave smo se pogovarjali z mag. Tino Ponebšek, direktorico Pilonove galerije v Ajdovščini.

Razstavo Monet – Mojstrovine iz pariškega muzeja Marmottan Monet, ki je v Padovi na ogled do 14. julija, lahko 25. 5. in 8. 6. pod vodstvom naše sogovornice obiščete tudi v organizaciji Turistične agencije TRUD.

Claude Monet, Polje tulipanov na Nizozemskem (olje na platnu), Musée Marmottan Monet, Pariz/© The Bridgeman Art Library

V čem je skrivnost Monetove izvirnosti?

Claude Monet je bil ključna osebnost impresionističnega gibanja, ki je preoblikovalo francosko slikarstvo v drugi polovici devetnajstega stoletja. V svoji dolgi karieri je Monet dosledno upodabljal pokrajino. Pot do modernizma 20. stoletja je vodil z razvojem edinstvenega sloga, ki si je prizadeval na platno ujeti sam vtis narave, atmosfero v pogledu na izbrani prizor.

Claude Monet, Vétheuil v megli, 1879 (olje na platnu), Musée Marmottan Monet, Pariz/© The Bridgeman Art Library

Katera dela so predstavljena na razstavi v Padovi?

Izstopa njegova serija lokvanjev vse do leta 1923, ki jih zanimivo kronološko razmestijo po sami poti razstave. Na koncu izpostavijo ribnik z lokvanji v močnih rdečkastih tonih, kar je posledica Monetovega pešajočega vida zaradi bolezni sive mrene.

Zanimiva so zgodnja dela, recimo Vlak v snegu, ki ga lahko primerjamo z njegovo slovito serijo železniške postaje Saint-Lazare. Potem so tu še portreti njegove družine, sinov Jeana in Michela, ki ju je imel s prvo ženo Camille, ter portreti njegove druge žene Alice z njenimi otroki, pogostokrat umeščeni v pokrajino. Monumentalen je pogled na angleški parlament, ki prav tako v seriji ponuja drugačen pogled na enak izbran motiv v duhu impresionistične dogme.

Poleg likovnih del so razstavljeni tudi Monetovi osebni predmeti, kar poglobljeno dopolnjuje razstavo. In seveda portret Moneta, ki bere, kot ga je ok. 1873 naslikal njegov sodobnik Pierre-Auguste Renoir.

Claude Monet, Vlak v snegu, 1875 (olje na platnu), Musée Marmottan Monet, Pariz/© The Bridgeman Art Library

Prikazano je tudi, kako je umetnik ustvarjal: tehnike, pigmenti, ki jih je uporabljal, motivi, ki jih je rad raziskoval …

Razstava se didaktično posveti inovativnim pristopom umetnikovega ustvarjanja, ki so se jih sicer posluževali vsi predstavniki impresionizma. Beleženje hipnega vtisa na platno je omogočala nova tehnika polaganja čistih barvnih lis, večkrat druga poleg druge stisnjenih kar neposredno iz tube. Barvne gmote različnih pigmentov je umetnik mazal po platnu s pomočjo slikarske lopatice ali kar lesenega držala čopiča. Novo je bilo tudi, da so bile barve poslej na trgu dostopne v praktičnih tubah – njihova priprava ni bila več dolgotrajna in zamudna. Vse slikarske pripomočke je umetnik bistveno laže prenašal po terenu in slikal pred izbranim motivom, torej na prostem. Tudi dimenzije platen so se zmanjšale, saj je manjša laže nositi naokoli.

Claude Monet, Angleški parlament, Odsevi na Temzi, 1905 (olje na platnu), Musée Marmottan Monet, Pariz/© The Bridgeman Art Library

Monet je en in isti motiv opazoval čez dan, teden ali v različnih letnih časih – tako so nastale znane serije enega in istega motiva (npr. Železniška postaja Saint-Lazare, Katedrala v Rouenu, Angleški parlament in največkrat upodobljen slikarjev vrt v Givernyju) v povsem različnih atmosferskih učinkih. Monet tako kot njegovi sodobniki večkrat omeji pogled v skoraj kvadratni izrez detajla neke širše panorame, kar je značilnost japonske grafike, lesoreza, ki je preplavil takratni francoski trg. Marsikateri grafični list se je znašel tudi v osebni zbirki umetnika, ki ga je japonska grafika navduševala.

Claude Monet, Japonski most, 1918–19 (olje na platnu), Musée Marmottan Monet, Pariz/© The Bridgeman Art Library

Izvemo, da je vrt v Givernyju ob pomoči več vrtnarjev skrbno snoval več let. Prav Givernyjski vrt – kot njegova »stvaritev« in njene številne upodobitve – je nekakšen njegov središčni motiv. 

»Razen slikanja in vrtnarjenja nisem dober v ničemer,« je nekoč izjavil Monet. Manjše posestvo s hišo rožnate barve je uzrl z vlaka med Vernonom in Gasnyjem. Leta 1883 ga je s svojo številno družino najel, leta 1890 pa je s prodajo svojih slik uspel posestvo tudi odkupiti. V njem je zasadil impresiven vrt z ribnikom, ki od ok. 1910 postane glavni motiv njegovih platen. Ribnik je kadriral s pogledom na sloviti japonski most, ki ga je dal postaviti čez vodo. Pogosti so tudi pogledi izključno na lokvanje, ki jih umetnik v serijah slika v raznobarvnih potezah pastoznih nanosov: od belih do lila in vijoličnih lokvanjev. Posebne sorte teh vodnih rastlin je umetnik naročal celo iz Južne Afrike!

Claude Monet, Lokvanji in afriške modre lilije, 1914–17 (olje na platnu), Musée Marmottan Monet, Pariz/© The Bridgeman Art Library

Njegova zadnja serija lokvanjev prikazuje ribnik v nizu platen v velikosti freske, kjer abstraktne upodobitve rastlin in vode izhajajo iz širokih barvnih potez in zapleteno sestavljenih tekstur. Ta serija se danes nahaja v eni izmed sob slovitega pariškega muzeja Orangerie. Lokvanje je slikal skoraj dvajset let, vse do smrti pri 86 letih.

 Claude Monet, Lokvanji (olje na platnu), Musée Marmottan Monet, Pariz/© The Bridgeman Art Library

Givernyjska motivika je ena Monetovih prepoznavnejših, na razstavi pa so predstavljena tudi njegova dela od drugod – npr. očaranost nad svetlobo v zasneženi Skandinaviji …

Njegova zgodnja dela so nastajala čisto na severu Francije, v Bretaniji, zelo zanimiva pa sta na razstavi izbor in predstavitev njegovih zasneženih prizorov iz norveške pokrajine, ki jih ne vidimo prav pogosto. Učinek sončne svetlobe na snegu je Moneta navduševal, zato ga je večkrat tudi upodobil.

Claude Monet, Vrba žalujka, 1918–19 (olje na platnu), Musée Marmottan Monet, Pariz/© The Bridgeman Art Library

Kakor je Beethovnovo ustvarjanje še podžigala prizadetost njegovega sluha, se zdi, da je strah pred slepoto tudi Moneta še dodatno gnal v ustvarjanje. Slikal je do zadnjega …

Po letu 1914, ko mu vse do prve operacije sive mrene leta 1923 vid začne pešati, nastajajo povsem drugačna, v barvni skali močno reducirana dela, ki so pozneje vplivala na predstavnike modernističnih smeri, npr. abstraktnega ekspresionizma (Jackson Pollock, Mark Rothko) in seveda tudi na njegove sodobnike (Vincent van Gogh, Henri Matisse).

Claude Monet, Perunika, 1924–25 (olje na platnu), Musée Marmottan Monet, Pariz/© The Bridgeman Art Library

Doživljanje razstave dodatno spodbuja tudi glasbena podlaga. Kaj menite o veččutnem zaznavanju umetnin? 

Veččutni pristopi k postavitvam razstav niso nekaj novega, so pa za kustosa lahko velik izziv, ki mora biti skrbno premišljen. Zvezda predstave, če se tako izrazim, je likovno delo, ki s svojo izraznostjo že samo nagovarja gledalca. Včasih se zdi, da se danes ne znamo več enostavno ustaviti se pred umetnino in se vanjo poglobiti, potopiti, jo detajlno opazovati in občutiti brez pripomočkov, sugestij v obliki zvokov, vonjav, predmetov, ipd. Potrebujemo dodatne impulze, čemur se prilagaja tudi muzejska stroka. Res pa je, da so pristopi tako v oblikovanju razstave kot načinu interpretacije razstavljenega gradiva odvisni od cilja, ki ga razstava zasleduje. Zadnje čase vse zelo temelji na učinku doživetja, ko razstavne prostore poleg likovnih del preplavljajo digitalne dopolnitve, takšni in drugačni zvoki ter oprema, ki taktilno dopolnjuje dojemanje razstavljene umetnine.

Claude Monet, Čolni v pristanišču Honfleur, 1917 (olje na platnu), Musée Marmottan Monet, Pariz/© The Bridgeman Art Library

Vse bolj pa opažam, da se marsikje tudi to že začenja spreminjati in se vračati nazaj v neposreden in pristen stik z umetnino, kar je nenazadnje spet odziv muzejske stroke na odmeve obiskovalcev, ki si vedno bolj želijo takšnega stika, stran od digitalnega in nazaj v čuječnost.

Za koga vse se vam zdi razstava zanimiva in zakaj? 

Ko gre za Monetove mojstrovine, mislim, da skoraj ni izjeme, ki je njegovo delo ne bi nagovorilo. Srečanje z Monetovimi deli, ki so bila do smrti Monetovega sina Michela (1878–1966) v družinski lasti, kar pomeni, da je bil umetnik nanje izjemno navezan, je vsekakor pristno in čustveno srečanje z umetnikom samim. Izbor del, ki so na ogled, je zelo premišljen in prihaja iz največje zbirke Monetov del, iz pariškega Muzeja Marmottan Monet, ki je zapuščino po smrti umetnikovega sina Michela tudi prevzel. Srečanje z Monetom tako blizu nas, v Padovi, je edinstvena priložnost, ki jo je vsekakor treba izkoristiti!

Claude Monet, Rumenorjava maslenica, 1914–17 (olje na platnu), Musée Marmottan Monet, Pariz/© The Bridgeman Art Library