Spodnja zgodba je izpoved družine, ki želi ostati anonimna (ime hranimo v uredništvu). Iz oči v oči se je srečala z različnimi obrazi revščine, a se je skozi Božjo bližino in dobroto ljudi uspela rešiti iz prepada. Del pričevanja je bil objavljen v tedniku Družina (46/2021), na spletnem portalu pa ga objavljamo v celoti:

Je ljubezen res slepa?

Najina skupna življenjska pot se je začela pred 15 leti. Še danes se živo spominjam prodornih oči, ki so omrežile mojo dušo. Nežen glas v moji notranjosti, mi je zašepetal: »To bo tvoj mož in oče tvojih otrok.« Takrat se nisem zavedala, skozi kakšne treninge in učenje me bo življenje peljalo. Zaljubila sem se, brez da bi vedela, kdo je človek, ki je ukradel moje srce.

Po nekaj mesecih skupnega življenja sem spoznala, da bo najina skupna pot vse prej kot lahka. Moje srce se je ogrelo za človeka, katerega srce je bilo ranjeno z bolečinami in zamerami. Kljub temu sem se zavestno odločila za skupno življenjsko pot. Vsakodnevno sem poskušala mirno slalomirati s tokom življenja, ki sva ga takrat živela, vendar me je tako življenje bolj in bolj premetavalo.

Zaljubila sem se, brez da bi vedela, kdo je človek, ki je ukradel moje srce.

Rodil se nama je prvi otrok. Sledil je niz turbulentnih let skupnega življenja ter vsakodnevne preizkušnje v partnerskem odnosu, finančne stiske, stanovanjska problematika in podobno. V tistem obdobju skupnega življenja sva težave reševala na način, ki sva ga poznala in se ga naučila v najinih primarnih družinah ter v ta način verjela in ga sprejela kot resnico. Vendar naju je ta resnica vedno znova pripeljala v začaran brezizhoden krog. Sledilo je nekajletno obdobje, ko sva sprejela tak način življenja kot nekaj, kar nama je namenjeno.

Rodil se nama je drugi otrok. Nekako sva poskušala živeti življenje, vzgajati otroke po nekih družbenih normah in vzorcih, vendar je bilo naše družinsko življenje prazno, monotono, polno stisk, bolečine, trpljenja, brez smisla in radosti.

Bila sva tik pred ločitvijo, čeprav sva si oba v srcih želela spremembe.

Sledil je travmatični dogodek, ki je močno načel najin partnerski odnos in posledično korenito posegel v življenje celotne družine. Bila sva tik pred ločitvijo, čeprav sva si oba v srcih želela spremembe, a nisva vedela, kje jo iskati. Iz srčnega hrepenenja po spremembi naju je življenje pripeljalo do Boga. Spoznala sva veselo novico, evangelij Jezusa Kristusa. Bog nama je v življenje poslal čudovite ljudi, polne ljubezni in dobrote, ki so naju učili predvsem ljubezni do sebe in drug do drugega. Takrat je najina družina začela spoznavati življenje v vsej polnosti in lepoti. V tem času se nama je rodil še tretji otrok.

Spoznala sva veselo novico, evangelij Jezusa Kristusa.

Po nekajmesečni hoji z Bogom sva spoznala tudi program PreŽIV!M. Ljudje iz programa PreŽIV!M so nama nesebično in neobsojajoče pomagali s terapijami gradnje partnerskega odnosa in vzgoje otrok. Naši družini so pomagali tudi s finančnimi in materialnimi sredstvi, prav tako so finančno podprli mojo prekvalifikacijo šolanja.

S svojo strokovnostjo in ljubeznijo so nama pomagali izbrisati vse takrat obstoječe programske laži, v katere sva verjela. Bistvenega pomena pa so bila njihova življenja, v teh ljudeh sva videla resnični evangelij Jezusa Kristusa. Slika njihovega življenja in razmišljanja so nama bila v veliko spodbudo in pomoč, da prav tako kot oni zmoreva hoditi po isti poti, ki vodi do osvoboditve.

Pot k osvoboditvi se je začela šele takrat, ko sva se v srcu trdno odločila za spremembo. Takrat je Bog začel delo očiščenja v najinem odnosu drug do drugega, s pomočjo strokovno usposobljenega kadra programa Živim. Sledilo je obdobje globokega čiščenja ran, ki je segalo v rano otroštvo, čiščenja zamer, procesa odpuščanja in predvsem vsakodnevnega učenja Božjih resnic.

Pot k osvoboditvi se je začela šele takrat, ko sva se v srcu trdno odločila za spremembo.

Iskreno povedano, pot ni bila lahka, a edina, ki je vodila v svobodo. Ko sva svoje življenje in življenje najine družine predala v roke Bogu, je družina zaživela na popolnoma drugi ravni. Od takrat je življenje najine družine začelo dobivati smisel in radost, kljub vsakodnevnim preizkušnjam. Naučila sva se prebirati Sveto pismo in iz njega črpati resnice, ki jih potrebujeva za življenje in delovanje.

Kljub temu, da se vsakodnevno soočava z izzivi in na določenih področjih še delava napake, se zavedava, da sva na poti učenja in da rasteva v spoznanju popolnosti Jezusa Kristusa. Naučila sva se biti ponižna pred Bogom, priznati svoje napake in bolečine, vsako novo situacijo, ki pride v družino predava Bogu in svoj fokus usmerjava na Jezusa Kristusa.

Zato sva hvaležna Bogu za vse lekcije, ki sva jih imela v preteklosti.

Naučila sva se biti potrpežljiva in zaupati v proces. Šele takrat lahko rasteva in se učiva. Zavedava se, da brez padcev ni rasti. Zato sva hvaležna Bogu za vse lekcije, ki sva jih imela v preteklosti. Brez njih danes ne bi bila to kar sva, ljubljena Božja otroka, prosta vseh obtožb in laži in starša treh čudovitih otrok. Vsa Hvala in čast gre Nebeškemu Očetu, ki naju je potegnil iz smrti v življenje, da sva lahko v pričevanje drugim.

Zadnja misel: Strah je odsotnost Boga, Bog pa je ljubezen. In kjer ni Boga, tam ni ljubezni.