Igor Podbrežnik: V ustanovnem aktu društva smo izpostavili ohranjanje zgodovinskega spomina na ljudi in dogodke, povezane z rojevanjem slovenske demokracije in države. FOTO: Tatjana Splichal



Ob 30. obletnici plebiscita za samostojno Slovenijo je Društvo Demos na Kamniškem izdalo odlično dokumentiran in s pričevanji podprt zbornik, ki odstira številne podrobnosti o delovanju Demosa na Domžalskem. Zbornik še zdaleč ni prvi publicistični podvig društva, ki ga je skoraj polno desetletje vodil Igor Podbrežnik, poleg Antona Tomažiča sourednik zbornika Demos na Domžalskem.

Ena osrednjih dejavnosti društva je usmerjena v ohranjanje zgodovinskega spomina na ljudi in dogodke, povezane z rojevanjem slovenske demokracije in države. V tem duhu ste pred desetimi leti izdali zbornik Demos na Kamniškem, ob nedavni 30. obletnici plebiscita pa še zajeten zbornik Demos na Domžalskem. V kakšnem razmerju sta pri osvetljevanju tistih časov krajevna »mikro« zgodovina in nacionalna »makro« zgodovina?

Zbornik Demos na Kamniškem nam je pomagal pripraviti in izdati nekdanji novinar Gorenjskega glasa, pokojni Andrej Žalar, saj takrat pravno še nismo obstajali. V ustanovnem aktu društva smo izpostavili ohranjanje zgodovinskega spomina na ljudi in dogodke, povezane z rojevanjem slovenske demokracije in države. Nismo pa pozabili tudi na še ne odpravljene krivice, ki jih je zapustil totalitarni režim. Temu obdobju smo posvetili še posebno pozornost. Naj omenim zgolj izdajo zbornika Čas počasi briše, ki je v celoti posvečen prisilnim mobilizirancem v nemško vojsko med 2. svetovno vojno iz občin Kamnik in Komenda, in Prelomna leta, ki prinaša zapise spominov na dogajanje v Kamniku med vojno 1941–1945 in v povojnem času. V tej knjigi je objavljen tudi zapis o poteku projekta Pravica do groba. Ponosni smo na kapelo v Parku spomina in opomina na Kopiščih, oboje posvečeno žrtvam množične morije tik po koncu 2. svetovne vojne. Prav s tem projektom, pri katerem smo se povezali s Socialno akademijo in z društvom Združeni ob Lipi sprave, smo pomembno presegli »mikro« krajevno zgodovino, saj smo posegli v največje skrivnosti režima druge Jugoslavije. Spletnemu portalu Časnik se lahko zahvalimo, da nam je pomagal angažirati široko slovensko javnost, ko je šlo za poimenovanje kamniške splošne knjižnice po pesniku Francetu Balantiču. V okviru socialnega tedna 2016 smo pripravili simpozij France Tomšič in njegov čas, na katerega smo v društvu še posebej ponosni. V okviru simpozija smo pripravili tudi pregledno razstavo o Tomšiču, ki ga prištevamo med ustanovitelje slovenske države, izdali pa smo tudi zbornik predavanj.

Vrniva se k zborniku Demos na Domžalskem. Kako ste ga zasnovali, koga ste povabili k sodelovanju in seveda: komu ga posvečate?

Pred 10 leti nam je v Kamniku uspelo zbrati skoraj vse aktiviste kamniškega Demosa in zapisati njihove spomine. Z Antonom Tomažičem sva imela v Domžalah mnogo težjo nalogo. Ko se je Tomažič pred štirimi leti lotil pisanja spominov, zbranih v monografiji V objemu slovenske pomladi, me je presenetilo bogastvo arhivskega gradiva, ki obravnava obdobje 1988–1992. Med zbranimi zapisniki, dopisi in časopisnimi članki, fotografijami, plakati in drobnim tiskom se je našlo tudi veliko zapisanega o ljudeh in dogodkih na Domžalskem. Ni bilo treba veliko spodbudnih besed, da se je Tomažič odločil, da tudi Domžale ne smejo ostati brez spominov na osamosvajanje, za pomoč pa se obrnil na kamniški Demos, kjer imam izkušnje tudi z založništvom. Pred nami je bila težja naloga, saj so mnogi tvorci osamosvojitvenih korakov že pokojni, mnogim pa starostne težave onemogočajo polno sodelovanje. Pa še bivša domžalska komuna se je razdelila na štiri občine, zato je bilo tudi težje z zagotavljanjem potrebnih sredstev za izvedbo projekta. Hvala Bogu, sedaj je trnova pot prehojena in zbornik spominov je na poti k bralcem!


Igor Podbrežnik: Pred 30 leti smo spregledali pomen dokumentiranja naših poti v samostojnost. FOTO: Tatjana Splichal


Zborniku Demos na Domžalskem na pot ste med drugim napisali: »Obuditi želimo samozavest, ki jo danes pogosto pogrešamo: da je vedno pravi čas za spreminjanje obstoječih razmer, če postanejo ovira pri našem družbenem razvoju.« Če vas malce izzivam: kako naj bi se ta samozavest kazala v sedanjih epidemijskih in negotovih političnih razmerah?

Prepričan sem, da so v izrednih razmerah v ospredju lastna iniciativa, inovativnost, disciplina in sposobnost prilagajanja razmeram. Demos je bil leta 1990 na državni ravni uspešen, saj na lokalnih ravneh nismo čakali navodil iz Ljubljane. Za to tudi ni bilo časa in hitrega pretoka informacij, zato smo se zanesli na lastne izkušnje in znanje, pri tem upoštevali zlasti lokalne razmere, k našim aktivnostim pa pritegnili lokalne mnenjske voditelje in vse, ki so sanjali o samostojni Sloveniji. Je danes kaj drugače? Tudi danes je treba urediti, da organizacija deluje brez neprestanih šokov in izrazitih nihanj. Predvsem pa je treba zaupati lastnim odločitvam in ljudem, s katerimi smo delovno ali drugače organizacijsko povezani. Zaupanje je ključ do uspeha, tudi oblasti je treba v izrednih razmerah zaupati, če želimo uspeti. Saj virus ni ne lev in ni ne desen. Je samo grožnja našemu zdravju in naši skupnosti, zato se moramo tej grožnji primerno odzvati. In bomo uspeli, o tem sem prepričan!

Če skleneva s pričevanjsko noto: kaj je bil pred več kot 30 leti vaš osebni motiv, da ste dejavno vstopili v demokratizacijski proces v svojem okolju, in kaj je vaš osebni motiv danes, da ohranjate spomin na tisti čas?

Mladost sem preživel v delavskem predmestju Kamnika, v bližini mojega doma je družinsko hišo postavil tudi France Tomšič, ko se je po desetih letih vrnil iz Nemčije. Leta 1985 se je kamniška oblast odločila, da nam nacionalizirajo naše ohišnice in na njih postavijo stanovanjske zgradbe za potrebe prihodnjega razvoja občine. Najboljše parcele so si seveda omislili za svoje potrebe. Takrat sem s Tomšičem okusil slast politike. Zmag je bilo veliko, a tudi veliko porazov. Že dolgo nisem več v politiki, moje poslanstvo je danes drugje. Kar je zapisano, ostane, zlasti 30 let po Demosu, saj osamosvojitelji odhajajo in z njimi nezapisani dragoceni spomini in številne informacije. Pred 30 leti smo spregledali pomen dokumentiranja naših poti v samostojnost. Fotografije iz tistega časa so zelo redke, v muzejih in knjižnicah je malo dokumentacije, plakatov in drobnega tiska iz osamosvojitvenega obdobja. Tudi digitalizacija dokumentov prelomnega časa je še v povojih. To pa so naloge, ki me čakajo v prihodnje.
_ _ _

*Celoten pogovor najdete v tiskani Družini (2/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*