»Osamljeni« Glavar
»Osamljeni« Glavar
Predsednik dobrodelne organizacije Ustanova Petra Pavla Glavarja (UPPG) Štefan Petkovšek me je z zapisom Bližina, objavljenim 14. aprila 2020 na spletni strani ustanove, pa tudi v zadnji četrti številki glasila občine Komenda Aplenca, v katerem člane uprave ustanove, njene prostovoljce in podpornike, pa tudi komendske občane in druge opozarja, na kaj morajo biti še posebej pozorni v času karantene (v Sloveniji od 12. marca 2020) zaradi epidemije covid-19 in po njej, spodbudil, da sem začel premišljevati, kako je čas svoje osame doživljal in preživljal naš največji duhovni velikan Peter Pavel Glavar.
Pri tem so mi zelo pomagali Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi največjega Glavarjevega občudovalca in biografa komendskega župnika Viktorijana Demšarja (1904-1992), ki jih je leta 2004 izdala založba Družina.
Doprsni kip Petra Pavla Glavarja akademskega kiparja Mirsada Begića na cerkvenem trgu v Komendi
Bolj ko sem bral te tako skrbno zapisane prispevke, bolj se mi je pred očmi izrisovala prava podoba Petra Pavla Glavarja. Predvsem podoba duhovnika v 18. stoletju, ki je po mašniškem posvečenju 13. septembra 1744 v cerkvi sv. Lovrenca pri Trsatu (senjsko-modruški škof Janez Anton de Benzoni) kot oskrbnik malteškega viteškega posestva v Komendi ves živel za svoje oskrbovance (župnijo je najprej vodil komendator baron Peter Jakob de Testaferrata, ki je imel za dušno pastirstvo namestnika – župnika-vikarja in kaplana), od leta 1766 po preselitvi na Lanšprež pa za tamkajšnje Dolenjce.
Glavarjeva beneficijska hiša z Glavarjevo knjižnico v Komendi
Sin malteškega plemenitaša in Marije z Gore pri Komendi, ki je bila zaposlena kot strežnica pri njem v graščini, je iz svojega sila neugodnega življenjskega začetka po Božji dobroti in previdnosti, dobrotljivosti kaplana in poznejšega župnika-vikarja Andreja Roglja in uvidevne ter plemenite kmečke družine Basaj (Jerasovih) iz Vopovelj, potegnil najboljše, kar je mogel. Ne le zase, ampak predvsem za druge, v duhu tega, kar so tedaj učili in vzgajali bogoslovce.
Temeljita teološka in modroslovna izobrazba v Gradcu sta mu bili temelj za delo med kmečkim prebivalstvom v Komendi in na Lanšprežu in ne v varnem zavetju Malte, ki mu ga je ponujal plemenitaški oče Peter Jakob. Peter Pavel se mu je načrtno odpovedal, ker se je dobro zavedal, kaj mu narekuje vest in ne, kam ga vleče srce. To ga je, razumljivo, k očetu Petru Jakobu, s katerim sta si bila v najbolj prisrčnih pisnih stikih (24. decembra 1744 mu je oče v pismu zagotovil, da ga »ljubi z vsem srcem«), kdaj pa, ko je šlo za dobro Komendčanov, predvsem pri plačevanju zakupnine za malteško veleposestvo, tudi močno sporekla.
Baron Peter Jakob je ponavadi zaradi nepopustljivosti Petra Pavla, predvsem ker mu je zaupal, popustil, kot to naredi modri oče, saj je vedel, da boljšega upravitelja posestva, ki je povrh vsega še njegov sin, nima in tudi ne more imeti. Peter Pavel ga je bil iz hvaležnosti in sinovske vdanosti ob koncu življenja celo pripravljen vzeti k sebi in do smrti skrbeti zanj.
Glavarjeva lipa iz leta 1748 (levo) v Komendi, desno Turška lipa
V tem pogledu, torej v odnosu sina do očeta oz. obrnjeno, se Peter Pavel Glavar ni čutil osamljenega, čeprav sta si bila z očetom glede ozemeljskih povezav (Italija, Malta) daleč narazen, blizu pa po pisnih stikih. Oče Peter Jakob je na zunaj sicer vztrajno zanikoval, da bi bil Peter Pavel res njegov sin. Tudi zaradi tega, ker mu je to onemogočalo obetavno cerkveno kariero.
Glavarjev vodnjak v Komendi
To zanikovanje se je pred cerkveno oblastjo, ko je arhidiakon za Gorenjsko grof Karel Peter Petazzi Glavarju, ker je bil nezakonski sin, prepovedal opravljati duhovniško službo, p. Avrelij Čevka pa mu je pri papežu Benediktu XIV. 5. maja 1746 izposloval spregled, izkazalo celo za dobro, saj je Peter Pavel lahko kot duhovnik služboval v Komendi, sicer bi moral, če bi strogo upošteval papeževo naročilo, kje drugje. Če bi bilo tako, bi se komendska cerkvena pa tudi svetna zgodovina danes pisala drugače.
Pogled na župnijsko cerkev sv. Petra v Komendi
Peter Pavel Glavar se je po prihodu v Komendo kot kaplan (dekret mu je 30. septembra 1744 podelil komendator baron Peter Jakob de Testaferrata, župnik-vikar pa je postal leta 1751, ko se je župnik-vikar Andrej Rogelj upokojil) dobesedno vrgel v delo za komendske župljane. Naredil je najbolje, kar je mogel in spoznal, da je prav tako. Svojo duhovniško in oskrbniško ter zakupniško lopato (od leta 1745 do 3. aprila 1765) je zasadil v rodovitno, a zaradi malomarnosti oskrbnika Bitenca zanemarjeno zemljo tukajšnje komende. Gospostvo Komenda je imelo leta 1750 88 hub (kmetij), pet domkov in 92 kajž, vključevalo je tudi posest župnijske cerkve sv. Petra, na vsem tem posestvu je živelo 1461 ljudi.
Nekdanji Glavarjev špital v Komendi
V sodelovanju s telesno oddaljenim, a umsko blizu in po srcu naklonjenim očetom plemenitašem Jakobom (leta 1734 ga je malteški viteški red premestil v Italijo), ki je sezidal novo župnijsko cerkev sv. Petra v Komendi (1727-1729), podružnične cerkve na Križu (1736), v Zapogah (1737), na Pšati pri Cerkljah na Gorenjskem (1738), v Suhadolah (1740) ter leta 1722 k podružnični cerkvi v Mostah prizidal kapelo sv. Frančiška Ksaverija, je župnijsko cerkev v Komendi obogatil za prekrasen glavni oltar po načrtih slikarja Franca Jelovška, narejen leta 1758 v rezbarski delavnici mojstra Janeza Gabriča, in prižnico (leta 1760 rezbar Jakob Löhr), samo Komendo pa za beneficijsko stavbo (1752) za tretjega duhovnika v Komendi – beneficiata, ki bo pomagal župniku-vikarju in kaplanu; zasebno šolo z internatom na ravni nižje gimnazije (leta 1760), v kateri so poučevali nadarjene učence, da bi postali kot on duhovniki, če ne to, pa izobraženci za delo med ljudstvom, in bolnišnico za ostarele, bolne in onemogle domačine in lanšpreške »podložnike« (zgradili so jo šele leta 1804).
Veliko delo je opravil, ko je dal leta 1749 v bližini graščine izkopati 29 metrov globok vodnjak, da bi ljudje imeli zdravo pitno vodo. To so tedaj zajemali kar iz potokov, pa reke Pšate, v kateri se je napajala tudi živina. Zaradi tega so se pojavljale okužbe, ki so povzročile smrt številnih župljanov (leta 1757), pa tudi pogin živine. Samo v Suhadolah je leta 1761 zaradi živinske kuge poginilo 100 glav živine, v graščini pa nobena. Glavar se je dobro zavedal, kako pomembna je higiena pri ljudeh in tudi skrb za zdravo živino.
Peter Pavel Glavar je v Komendi po očetovem zgledu pa tudi delu zelo sposobnega in požrtvovalnega kaplana (od 6. januarja 1716) in župnika-vikarja (od 25. aprila 1730 do aprila 1751) Andreja Roglja naredil najbolje, kar je mogel: z vsem srcem, dušo in sposobnostmi se je vrgel v delo za komendske župljane. Tako je tudi najbolje premagoval svojo osamo, saj jih je po razumskih sposobnostih, izobrazbi, naprednem duhu, iznajdljivosti in vizijah krepko presegal.
Ko je ure in ure sklonjen nad pisalno mizo stoje pisal svoje izjemne pridige, snoval Mali in Veliki katekizem, pisal o svojih potovanjih in drugem, pripravil križev pot za župljane, zase pa osebna premišljevanja, najprej pa popravljal napake oskrbnika Bitenca, je dobro vedel, zakaj to dela. Ne za svojo slavo, marveč iz ljubezni do preprostih ljudi, skrbi zanje, tako za njihovo gmotno preskrbljenost kot duhovno hrano. Najbolj se jim je približal s pisanjem svoje družinske knjige (Status animarum), obiski po domovih in izpraševanjem znanja krščanskega nauka. Tako je iz svoje intelektualne osame prešel v neposreden stik z ljudmi, v njihove domove in tudi srca. Razvedrilo in dodaten zaslužek pa je dobil pri ljubih mu čebelicah.
Tako opogumljen in izkušen je po zelo grenkem osebnem udarcu, ko mu malteški viteški red leta 1765 ni hotel več podaljšati pogodbe o upravljanju svojega posestva v Komendi (očitno mu je namenjal premalo denarja, preveč pa ga je Komendčanom), ni uslišal njegove prošnje, da bi Komenda dobila višjo šolo, leta 1763 pa mu je umrl največji podpornik oče baron Peter Jakob de Testaferrata, sredi leta 1766 našel plodne njive in travnike za uresničevanje svojih naprednih zamisli o sodobnem kmetovanju na za 25.000 goldinarjev kupljenem posestvu grofa Alojza Adolfa Auersperga na Lanšprežu na Dolenjskem. Skrb za čebelice in že veliko znanje o njih je prinesel s seboj. Temu je dodal še svoje pisanje, izkušnje, opazovanja, prebiranje tujih strokovnih zapisov.
Glavarjevo obeležje v cerkvici na Lanšprežu z doprsnim kipom Petra Pavla Glavarja kiparja Miha Kača
Trajno se je zapisal v zgodovino slovenske strokovne književnosti kot pisec prve strokovne knjige o čebelah in čebelarstvu Pogovor o čebelnih rojih (1776-1778), že prejšnjem (7. 7. 1768) mnenju Kranjski kmetijski družbi na istega leta izdanem predlogu dunajske dvorne pisarne za izboljšanje čebelarstva v cesarsko-kraljevih dednih deželah, med njimi tudi na Kranjskem, pa predlogu 17. decembra 1781 kmetijski družbi v Ljubljani za dvig čebelarstva na Kranjskem in pravilih za čebelarsko-vrtnarsko šolo na Lanšprežu in organizaciji vaških čebelarskih zadrug.
Kot vesten in pošten duhovnik ni mogel biti tiho ob tem, kar so na Veseli gori počele pobožnjakarice, imenovane celo »gorske svetne nune«.
Ljubljanski stolni prošt Jožef Lap navdušuje čebelarje, naj držijo skupaj kot čebelice v panju.
Kadar mu je bilo najhuje, mu je bila najbližja in najboljša pot pred Križanega v lastni grajski kapeli, posebej ljuba pa v Tunjice nad Kamnikom, kjer je sv. Ani v čast postavil veličastno romarsko svetišče; temeljni kamen zanjo je sam blagoslovil 2. maja 1762, dozidana je bila leta 1766. Kot pridigar si je dal duška na slovesnostih, kamor so ga vabili, v slogu tedanjih baročno bogatih, z latinskimi izreki, predvsem pa z življenjskimi zgledi svetnikov prepletenimi knjigami. S tem pa je, ljudje smo res prej nagnjeni k slabemu kot k dobremu, žel zavist pri drugih ne tako razgledanih in uspešnih duhovnikih. Posebej tistih, ki niso zares živeli duhovništva. Tedaj je hitro pri roki, kot ugotavlja papež Frančišek, opravljanje in obrekovanje, upravičevanje samega sebe in svojega grešnega početja namesto spreobrnjenje; zakrknjenost srca, nagajanje drugemu.
Srečanje čebelarjev v kapeli na Lanšprežu
Tako Peter Pavel Glavar, duhovnik in strokovnjak širokih razgledov, čeprav nerazumljen in tudi napadan, še posebej od cerkvenih predstavnikov in sobratov v duhovništvu, v bistvu ni bil nikdar osamljen. Če pa je že bil, si je vedno znal pomagati v smislu rekla: pomagaj drugemu in pomagal boš sebi. Kadar mu je bilo zares hudo, se je zatekel k svojim čebelicam. Beneficiatu Jožefu Tomlju je pisal, da bodo te »nedolžne živalice do smrti njegova edina zabava«. Ali pa – pisno – k tistim, za katere je čutil, da ga razumejo. Med njimi celo h goriškemu nadškofu Karlu Mihaelu Attemsu (1752-1774), ki je bil navdušen nad njegovimi naprednimi pastoralnimi načrti. Nekateri, za katere je upal, da mu bodo hvaležni, mu bi tudi morali biti za njegovo dobroto, pa so bili, kar se rado zgodi, nehvaležni. Posebej najbližji, kot njegov posinovljenec beneficiat Jožef Tomelj v Komendi, ki se ni držal Glavarjevih navodil in kdaj tudi svaril.
Dr. Andrej Šalehar (prvi z leve), pisec strokovnih prispevkov o Petru Pavlu Glavarju in čebelarstvu na Slovenskem
Pregovor Dobrota je sirota se je znova izkazal za še kako resničnega.
Če mu je kdo danes hvaležen, ste mu gotovo vi, dolenjski čebelarji pod vodstvom g. Antona Koželja, predsednika vaše regijske zveze, poimenovane prav po Petru Pavlu Glavarju, ki vsako leto na začetku maja prihajate na Lanšprež k maši in obletnemu spominu nanj (letos je to srečanje zaradi pandemije prestavljeno na jesen), ste obnovili in vestno skrbite za tole cerkvico. S tem že leta izpričujete, da Peter Pavel Glavar ni sam, osamljen, marveč zelo spoštovan in občudovan. Tudi s strani strokovnjakov, kakršen je zaslužni profesor dr. Andrej Šalehar, in drugih piscev novih poglavij v strokovnem slovstvu o prvem med slovenskimi čebelarskimi strokovnjaki. Tudi v času pandemije covid-19. Mogoče v njem še bolj, kajti če bi imel Peter Pavel na voljo boljše zdravnike kot ranocelnika, ki mu je puščal kri, bil pa je tudi srčni bolnik, mu ne bi bilo treba tako rano umreti 24. januarja 1784, staremu komaj 63 let.
Omenjena pandemija nam vsekakor govori, kako je ob vsem medicinskem napredku človeško življenje še vedno krhko, ranljivo in zapisano smrti, čeprav bi nekateri radi večno živeli. To pa Peter Pavel Glavar gotovo bo, dokler bo slovenski rod, se ga boste spoštljivo spominjali slovenski, posebej dolenjski in komendski čebelarji, bomo vsi skupaj znali in zmogli spoštovati velike može med nami. Tudi med vami so. Sledilci po Glavarjevi poti, občudovalci in posnemovalci njegovih zamisli in del, uresničevalci Glavarjevega nauka. Z besedo murskosoboškega škofa dr. Petra Štumpfa, izrečeno na letošnjo veliko noč, vas vabim: Hodimo skupaj naprej! K temu nas najprej bodri sam Peter Pavel Glavar, pa tudi 300. obletnica njegovega rojstva 2. maja prihodnje leto. Praznujmo jo zares v Glavarjevem duhu, spominu in novih delih z njim in zanj. Potem bo Glavar, čeprav telesno počiva v tem blagoslovljenem svetišču, še kako živ med nami. Anton Koželj, predsednik Regijske čebelarske zveze Petra Pavla Glavarja
Občina Komenda bo prihodnje leto izdala monografijo o Petru Pavlu Glavarju, Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja pod predsedstvom prizadevnega predsednika Antona Koželja bo še letos jeseni eni izmed »potomk« nekdanje starodavne grajske lipe na Lanšprežu, ki jo je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja podrl vihar, v spomin na Petra Pavla Glavarja postavila spominsko obeležje. Vsi slovenski čebelarji pa se bodo hvaležno poklonili prvemu in najpomembnejšemu med njimi – Komendčanu in Lanšprežanu, duhovniku in velikemu čebelarskemu strokovnjaku, naprednemu gospodarstveniku, odličnemu pridigarju in pastoralistu (Status animarum!), piscu strokovnih del o čebelarjenju, med njimi prvega v slovenščini Pogovor o čebelnih rojih, dobrotniku slovenskega naroda, Petru Pavlu Glavarju.
Fotografije: Jožef Pavlič
