Orožja niso oddali
Objava:
05. 10. 2020 / 10:51
Deli:
Čas branja:
8 minut
Nazadnje Posodobljeno:
07.10.2020 / 08:43
Orožja niso oddali
V knjigi so podrobno opisani dogodki ob poskusu razorožitve Teritorialne obrambe v Sloveniji leta 1990.
67. četa TO na usposabljanju; pohod Mrzlava vas–Velika Dolina, april 1987.
Zveza veteranov vojne za Slovenijo je izdala knjigo Orožja nismo oddali 1990. V njej so podrobno opisani dogodki ob poskusu razorožitve Teritorialne obrambe v Sloveniji leta 1990.
Celovit pregled takratnih dogodkov doživeto opisuje 16 poveljnikov Občinskih štabov TO, kateri so se predaji tudi javno uprli. Navedeni so podatki o orožju TO, ki ga 16 občin in 30. razvojna skupina TO leta 1990 niso oddali v hrambo JLA, v posebnem poglavju pa je opisana tudi vloga takratnih organov za notranje zadeve ter orožje in strelivo, s katerim so ONZ razpolagali po 17. maju 1990.
»Razlogi« za razorožitev Teritorialne obrambe
V začetku leta 1990 je generalpolkovnik Ivan Hočevar kot komandant republiške Teritorialne obrambe (TO) izdal ukaz o popisu orožja, streliva in minskoeksplozivnih sredstev v občinskih in pokrajinskih štabih TO, čemur je 15. maja sledil ukaz o premestitvi orožja v skladišča JLA, kar je praktično pomenilo razorožitev potencialnih obrambnih sil na lokalnih nivojih.
Pred tem je niz dogodkov in kasnejših zgodovinskih sprememb med drugim sprožila podpora Slovenije stavkajočim rudarjem na Kosovem v februarju 1989, v mesecu maju 1989 proces zveznega vodstva JLA z obtožbo proti »četverici« Janša, Borštner, Tasić, Zavrl, sledili sta še predstavitev Majniške deklaracije, ki so jo sestavile opozicijske politične stranke, ki je vsebovala zahtevo po suverenosti Slovenije in njenem svobodnem odločanju ter junijska objava Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS s strani vodstva R Slovenije.
JLA je uspela zapleniti 70 odstotkov orožja TO
Temu so sledili 28. septembra 1989 sprejeti amandmaji k slovenski ustavi, s katerimi je republiško predsedstvo postalo vrhovni poveljnik TO, na kar so se odzvali Srbi, ki so skušali 1. decembra organizirati »miting resnice« v Ljubljani, a so ga slovenske oblasti oziroma tedanja Uprava za notranje zadeve s tedanjo milico uspešno preprečili.
20. januarja 1990 so slovenski komunisti zapustili 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije in posledično povzročili njen razpad.
Aprila leta 1990 so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve, katerih rezultat je bilo novo izvoljeno republiško vodstvo in koalicija Demos (za predsednika vlade je bil izvoljen Lojze Peterle, za predsednika republiške skupščine dr. France Bučar in za predsednika RS Milan Kučan).
Vsem tem dejanjem je v sredini maja sledil Hočevarjev ukaz o oddaji orožja, ki je bil sicer 19. maja s strani predsedstva RS preklican, vendar so do tedaj občinski štabi po Sloveniji oddali že okoli 70 odstotkov orožja, streliva in eksplozivnih sredstev, s katerimi so razpolagali.
Taktično urjenje 2. oddelka voda za PSD, Pečice, 1976.
Manevrska struktura narodne zaščite
Poglejmo le primer spodnjega Posavja. Ukaz Pokrajinskemu štabu TO Posavje se je nanašal na oddajo orožja v Cerklje ob Krki. Medtem ko je bila predaja orožja deloma izvršena v občini Sevnica, v skladišču Civilne zaščite občine pa je ostalo orožje in strelivo, namenjeno za vodstvo družbeno politične skupnosti ter zavoda za zveze, so se temu ukazu odločno uprli v brežiškem in krškem občinskem štabu TO, kjer so v skladiščih zadržali celotne količine orožja, streliva in vojaške opreme, med drugim tudi opremo lahkega topniškega diviziona zračne obrambe in nadkalibrsko strelivo.
Skupno naj bi tedaj v Posavju ostalo okoli 2.300 kosov orožja in streliva. Po poskusu odvzema orožja je bila glavna naloga občinskih štabov TO varovanje opreme in orožja.
Posledično so ustanovili občinske štabe Narodne zaščite, ki so tvorili Manevrsko strukturo narodne zaščite (MSNZ) in znotraj nje kot prvi v Sloveniji že v mesecu septembru 1990 formirali 26 operativnih skupin MSZN z okoli 500 prostovoljnimi pripadniki, ki bi v primeru napada JLA, ki so ga glede na potek dogodkov predvideli kot možnega, predstavljali udarno moč, ob tem pa so v primeru napada računali tudi na vpoklic 2.300 pripadnikov TO za varovanje objektov, oborožen boj ter za blokado za JLA pomembnih komunikacij. S skupnim ciljem so ob tem tudi tesno sodelovali z UNZ Krško, ki je poleg zaposlenih miličnikov vpoklicala tudi rezervne, ki so poleg urjenja varovali iz policijskih postaj prestavljeno orožje na skrivne lokacije in opravljali tudi nadzor nad premiki vojaških oseb.
Vloga Teritorialne obrambe Severnoprimorske pri osamosvajanju Slovenije
Zveza veteranov vojne za Slovenijo je izdala zbornik Vloga Teritorialne obrambe Severnoprimorske pri osamosvajanju Republike Slovenije.
Objavljena je vrsta prispevkov. Karlo Nanut je predstavil geopolitične in geostrateške razmere na območju Severnoprimorske pokrajine od rimskega imperija do osamosvojitvene vojne.
Blaž Torkar je raziskal razvoj Teritorialne obrambe na severnem Primorskem med letoma 1968 in 1994.
Drago Vidrih je predstavil Manevrsko strukturo narodne zaščite na severnem Primorskem in Koordinacijsko podskupino.
Bogdan Beltram je osvetlil priprave na osamosvojitveno vojno in vojno na severnem Primorskem leta 1990 in 1991.
Srečko Lisjak piše o samostojni bojni skupini 6. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe, Toni Gleščič o 1. tankovski enoti, sledijo zapisi iz dnevnika poveljnika tankovske čete JLA.
Vlogo in delovanje Teritorialne obrambe Nova Gorica med osamosvajanjem Slovenije je predstavil Rafael Mokorel.
O vojni za osamosvojitev Slovenije na območju občine Ajdovščina piše Emil Velikonja, o vlogi in delovanju Teritorialne obrambe Tolmin med osamosvajanjem Slovenije Roman Medved, o vlogi in delovanju Teritorialne obrambe Idrija pri osamosvajanju Republike Slovenije pa Marijan Platiše.
Na koncu je objavljena še kronologija dogajanja na območju 6. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe.
Izvidniški vod Brežiškega odreda TO na usposabljanju; pod napisi TITO, REVOLUCIJA; Kokarje, 1980.
Mitja Teropšič: Brežiški teritorialci
Zveza veteranov vojne za Slovenijo je izdala knjigo Mitje Teropšiča Brežiški teritorialci.
Mitja Teropšič, upokojeni polkovnik Teritorialne obrambe in Slovenske vojske, vojni veteran ter drugi in zadnji komandant Teritorialne obrambe občine Brežice, je izpolnil obljubo in napisal knjigo o brežiških teritorialcih, ki jim je uspešno poveljeval od leta 1980.
Gre za zgodovino Teritorialne obrambe občine Brežice od ustanovitve v letu 1968 do leta 1991. Avtor je zbral ter objavil vrsto dokumentov, tabel, zemljevidov in raznih fotografij.
Knjiga ima dva dela. V prvem je daljši prispevek Borisa Bolfka z naslovom Nastanek in razvoj Teritorialne obrambe 1968–1990.
40 strani dokumentarnih fotografij
Glavni del knjige predstavlja besedilo Mitje Teropšiča z naslovom Brežiški teritorialci, z navedbami virov in uporabljene literature.
V nadaljevanju knjige je objavljen prispevek Stanislave Molan z naslovom Spomini sestre Stane na brata Jerneja in Mitje Teropšiča Jernej Molan, brežiški teritorialec in slovenski bojevnik.
Knjiga je med drugim posvečena padlemu borcu Jerneju Molanu, ta je umrl 27. junija 1991 v Rigoncah, ko so teritorialci nameravali ustaviti oklepnike JLA, ki so prodirali proti Dobovi. Devetintridesetletnik je bil smrtno zadet s strelom mitraljeza iz oklepnega transporterja. »Jernej je še vedno boleča in odprta rana vseh nas, ki smo vodili teritorialno obrambo in poveljevali v občini ali Posavju. Občutek krivde, da je padel, je vsaj pri meni še vedno zelo prisoten in verjetno ne bo nikoli izginil,« je dejal Teropšič med predstavitvijo knjige v Brežicah.
V zaključku je bibliografija Mitje Teropšiča, predgovor je napisal teritorialec in vojni veteran Stanislav Zlobko.
Drugi del knjige nosi naslov Zbirka fotografij. Gre za 40 strani različnih črno belih in barvnih fotografij iz kratke, a bogate in uspešne zgodovine Teritorialne obrambe občine Brežice.
67. četa TO na usposabljanju, april 1987.
Poskus odvzema orožja TO
Poglejmo samo problematiko poskusa odvzema orožja Teritorialni obrambi leta 1990 v tem delu Slovenije. »Odločitev teritorialcev v Brežicah o preprečitvi, da bi JLA odvzela orožje teritorialni obrambi občine in jo posledično razorožila, ni bila težka. Poznejši dogodki so potrdili, da je bila odločitev brez špekuliranja in preračunljivosti pravilna,« je med drugim zapisal Teropšič, ki je bil celo deležen groženj in zastrahovanj z vojaškim sodiščem in zaporom v Nišu.
V septembru in začetku oktobra 1990 so orožje iz skladišča teritorialne obrambe v Brežicah odpeljali na kar 12 različnih tajnih lokacij, kjer je bilo do junija 1991, ko so ga prejele mobilizirane enote teritorialne obrambe občine, sicer pa je bila pripravljenost teritorialcev pomembna tudi leta 1990 v času političnih sprememb. Pripravljenost in usposobljenost teritorialne obrambe občine Brežice sta bili potrjeni v osamosvojitveni vojni leta 1991 z uspešnimi boji z enotami JLA v Brežicah, Posavju in na Dolenjskem.
Teritorialci 68. diverzantskega voda TO s poveljnikom Antonom Pšeničnikom; okolica Bojsnega, decembra 1990.
Teritorialna obramba je bila posebna vojska
Slovenski narod je s Teritorialno obrambo, kot je zapisal Teropšič, znova dobil svojo vojsko, v spominu naroda pa bo teritorialna obramba ostala kot ena najuspešnejših organizacij v vsej njegovi zgodovini.
Po njegovih besedah je bila Teritorialna obramba posebna vojska, ker so bili v njej izbrani fantje in dekleta iz posamezne občine oziroma krajevnih skupnosti ter je bila v celoti rezervna, zanjo so bili značilni vojaško-civilni odnosi, kar je pomenilo na primer, da je bil poveljnik čete delovodja v nekem podjetju, njegov direktor pa je bil vojak v tej isti enoti.
_ _ _
*Fotografije so iz knjige Mitje Teropšiča Brežiški teritorialci.*
