Z alegorično interpretacijo je v svojih številnih komentarjih kristjanom dal ključ za razumevanje celotnega Svetega pisma.

Homiliji k Visoki pesmi skupaj s Komentarjem sestavljata nekakšen diptih, ki se posveča tej navdihujoči svetopisemski knjigi. Nastali sta okrog leta 244, v latinščino pa jih je leta 384 prevedel sv. Hieronim.

Za razliko od Komentarja homiliji neposredno nagovarjata občestvo, natančneje katehumene, ki se šele uvajajo v krščanstvo. Veljata sicer za slogovno in vsebinsko preprostejši, vendar jima identifikacija zaročenke s Kristusovo Cerkvijo daje pastoralno in ekleziološko globino.

Origen se nam razkrije kot duhovni oče, ki ljubeče vabi svoje ljudstvo, da stopi na pot duhovnega vzpona.

Jože Snoj: Nadaljevanje prihodnjič

Najnovejši roman Jožeta Snoja Nadaljevanje prihodnjič (založba Kud Logos) prinaša tri zgodbe, katerih skupni imenovalec je pripovedovalec. To je avtor sam, pisec v odhajanju, ki je stopil v drugo polovico svojih osemdesetih in zapira pisateljsko delavnico. Te tri zgodbe so mu še ostale, da jih pove v literarni obliki. Prvo pozna iz svoje mladosti v medvojni Ljubljani, drugi dve iz ustnega izročila v Savinjski dolini, kjer si je pred desetletji v stari kmečki hiši uredil počitniško domovanje.

Drugi dve zgodbi povezuje to, da se vrtita okrog umora. Vendar se avtor ne trudi stopati v notranjost ljudi, o katerih je slišal pripovedovati. Odpoveduje se temu, da bi dogodke, ki so mu prišli na uho, motiviral z notranjimi vzgibi njihovih akterjev. V njegovi starostni utrujenosti je modrost: to v resnici ni mogoče.

V naslovu romana je ironija, duhovita in na smrt resna

V romanih, v katerih so ljudje prikazani z razumljivimi značaji in pojasnjenimi motivacijami, je očiten osmišljevalski napor, ki je po drugi strani izdaja življenja, kakršno je. Avtor namesto tega, da bi osmišljal (in uveljavljal svojo domnevno vednost), podaja pripovedovanje iz življenja, kot ga je slišal, v govoricah, v katerih ga je slišal (mojstrsko v vseh treh zgodbah, na primer v dolenjščini ali savinjščini).

Namesto tega, da bi iz mnenj in domnev, ki jih sipa to pripovedovanje, z imaginarno introspekcijo v osebe oblikoval zgodbo smisla, se ves čas spušča drugam: v ekskurze o človeškem zlu in Bogu Šaljivcu, ki to zlo dopušča in se morda celo igra z ljudmi, o Bogu Stvarniku oziroma stvarstvu kot Zgodbi zgodb in piscu oziroma njegovih zgodbah, v katere lovi Zgodbo, itn.

V naslovu romana je ironija. Ta ironija je duhovita in na smrt resna. Vse tri zgodbe so nadaljevanje glede na opus, ki ga ima avtor za sabo. Prihodnjič pa je potopljen v negotovost, ali še sledi kako nadaljevanje. Te ironije avtor nima pod nadzorom. Ta ironija navsezadnje ni avtorjeva.

Ana Rak: Nekako sem imela srečo

Nekako sem imela srečo je knjiga spominov Ane Rak (1922–2015), ki jih je zapisal njen sin Pavle Rak. V prvih poglavjih pogovorov s sinom se pripovedovalka spominja otroštva v Hrastniku, rudarskega in družinskega življenja, odraščanja, šolanja in aktivističnega delovanja v času okupacije, ki se je končalo z deportacijo v nacistično taborišče. Sledi pretresljiva pripoved o dogodkih, razmerah in preživetju v Ravensbrücku.

Ana Rak se zaveda, da je preživela grozote, ki jih je težko posredovati generacijam brez taboriščne izkušnje, a se odloči za pričevanje: tudi zato, da zlo, ki so ga nacisti izvajali nad svojimi žrtvami, ne bi bilo pozabljeno – in da se ne bi nikoli ponovilo.

Po vojni se je poročila z Aleksandrom Rakom in se preselila v Srbijo. V nadaljevanju Ana Rak opisuje svoje konflikte z oblastjo, ki so kalili sicer srečno družinsko življenje. Po moževi smrti je imela dovolj energije, da se je kljub lepim izkušnjam in ljubezni do Srbije leta 1980 znova ustalila v Sloveniji.

»Vrednost pričujočih spominov je ta, da v prav takem, prepoznavnem zgodovinskem okviru o strašnem govorijo na nestrašen način ... Govorijo o preseganju še tako nepresegljivih stisk: o prijateljevanju, vzajemni pomoči, dobroti in vedrini, o skladnih sosedskih odnosih« pravi Pavle Rak v svojem uvodu v spominski zapis.

Kljub vsem hudim stvarem, ki jih je doživela, Ana Rak svojo življenjsko zgodbo zaključi s stavkom, ki zajema njeno hvaležnost, ljubezen do soljudi in življenjski optimizem: nekako sem imela srečo.

Humanistični pogledi na koronakrizo

Zbornik z naslovom Proti epidemiji enoumja in podnaslovom Humanistični pogledi na koronakrizo obsega 394 strani in združuje razmišljanja različnih avtorjev na t. i. korona krizo.

Avtorji besedil so: Gorazd Kocijančič, Tomaž Mastnak, Miklavž Komelj, Urša Zabukovec, Jure Jakob, Branko Gradišnik, Matic Kocijančič, Jure Vuga, Gorazd Korošec, Kristina Bojanović, Milosav Gudović, Matjaž Črnivec, Ivo Kerže, Boris Šinigoj, Tadej Rifel, Karel Gržan, Karin Rižner.

Zbornik je dostopen tudi kot brezplačna e-knjiga na naslovu:

http://kud-logos.si/knjige/e_72_Zbornik.pdf