France Prešeren je v Sonetni venec vpisal željo po slovenskem Orfeju: pesništvo naj bi njegove rojake – pa tudi druge ljudi – ne le povezovalo, temveč tudi združevalo. Literatura naj bi ustvarjala duhovni prostor, ki ne bi bil odrečen nikomur.

Veliki pesnik si seveda ni predstavljal, da bi zaradi harmonizacije človeškega sveta vsi morali misliti enako. Edinost, o kateri govori, ni drugo ime za puščav­sko monotonijo, temveč za sprejemajoče odnose med bitji, ki ne pristajajo na nikakršno potvorjenost. V verzni legendi Orglar je to izpovedano zelo jasno: človeka, ki hoče narekovati slavcu, kako naj poje, nazadnje posvari sam Stvarnik. Bitja naj bodo, kar so in kar postanejo s svojo ustvarjalnostjo, saj je svet dovolj velik za vse.

Čeprav je Prešeren med slovenskimi pesniki postavljan najvišje, njegovo razumevanje vloge literature – in umetnosti nasploh – še ni prevladalo. Vrsta vplivnežev nas skuša prepričati, da ima razklanost na ljubljanskem poldnevniku, ki se ved...