O tem bo govorila tudi oratorijska himna. Letos je na natečaj prispelo kar 26 pesmi, ki jih je sestavilo 41 mladih avtorjev, zmagala pa je himna Marte Bevc ter Žane in Nejca Mikca. 

Pisanje himne združuje poznavanje zgodbe s pisanjem besedila in melodije, kar je zahteven proces. Ste se že kdaj prej spopadli s kakšnim podobnim projektom?

NEJC: Ne spomnim se, da bi pisali kaj podobnega. Smo pa vedno skupaj peli in igrali, kar se pozna tudi pri himni.

MARTA: Kot srednješolka sem v Želimljah s prijateljicami sodelovala na festivalu Strgana struna, kot dijaki smo morali kdaj sestaviti kakšno himno, torej sem imela nekaj izkušenj. Mi trije pa smo res veliko uživali v glasbi skupaj, za tako ustvarjanje smo imeli zelo spodbudno okolje, saj je vsa družina glasbeno nadarjena.

Marta Bevc, soavtorica besedila in avtorica melodije letošnje himne oratorija. FOTO: Marija Poklukar  

ŽANA: Nejc igra diatonično harmoniko, z Marto sva ga učili kitaro, jaz pa igram kitaro in ukulele. Marta se je v glasbeni šoli učila klavir, potem pa še kitaro in orgle.

Kar trije soavtorji ste. Od kod ideja, kako ste si razdelili delo?

ŽANA: Idejo in pobudo je dala Marta. Povedala je, da je začutila, kako ji nekaj govori, naj to naredi. Nekaj dni pred oddajo smo začeli s pisanjem.

MARTA: V petek sem Žano in Nejca povabila k sodelovanju, v soboto smo pesem napisali, v nedeljo jo je bilo treba oddati. Sama sem si že v gimnazijskih letih želela, da bi enkrat napisala oratorijsko himno. Letos pa sem videla razpisan natečaj in začela brati Danielovo knjigo v Svetem pismu, po točkah sem si izpisala, kaj v meni ostaja po vsakem poglavju. Potem pa je to nekaj časa stalo, šele tik pred rokom smo se dobili in pesem napisali. In nam je uspelo.

Vsebina pesmi mora imeti tisto »nekaj več«, da se te dotakne.

Ste Danielovo zgodbo poznali že prej? Kaj vas nagovarja?

NEJC: Daniela sem poznal, ker smo z Marto, Žano in ostalimi družinskimi člani kot otroci hodili k majhni cerkvici, ki je posvečena njemu. Sicer se do pisanja himne nisem poglabljal v njegovo zgodbo. Se mi pa zdi zelo pogumen človek. Tudi sam si želim, da bi bil tak.

Marta, Žana in Nejc so aktivni tudi kot skavti. FOTO: Osebni arhiv 

ŽANA: Poznala sem ga od verouka, predvsem prigode z levom sem se spomnila. Najbolj me nagovarja Danielova zvestoba, ker je aktualna tudi za moje življenje. Zelo težko je biti popolnoma zvest sebi in Bogu, kot je bil on, ampak to vedno obogati življenje.

MARTA: Tudi jaz sem ga poznala samo v obrisih. Med branjem Svetega pisma sem se večkrat začudila, čisto novo zgodbo sem spoznala. Nagovarja me njegova zvestoba, predvsem pa moč, da se je uprl malikom in kralju. Njegova situacija se mi zdi zelo podobna današnjemu svetu. Tudi danes se moramo za življenje po veri marsičemu odpovedati. Čeprav ne vidimo takoj, kaj dobrega nam tako življenje prinaša, je vredno.

Vaša himna je po vsebini pesem slavljenja in zahvale. Od opisa zgodbe ste se obrnili k poudarkom, ki bodo za otroke in mlade najbolj aktualni.

NEJC: Marta je pripravila oporne točke, imeli pa smo tudi vrednote, ki jih bomo vsak dan spoznavali na oratoriju. To so bile ključne besede, iz tega smo izhajali.

MARTA: Res sem si želela, da himno napišemo v skladu z vrednotami dneva in na tak način, da jo lahko pojemo tudi pri maši. Pesem se mi zdi bolj dragocena in pomenljiva, če ima sporočilo in so vanjo vključene vrednote. Odločila sem se, da če bom kdaj pisala himno, ne bo popisovala zgodbe. Zgodbo si vsak lahko prebere, medtem ko mora pesem imeti nekaj več, da se te dotakne. Tudi otroci se ne bodo spomnili vrednot na pamet, bodo pa znali himno in bodo že iz tega lahko odnesli nekaj za svoje življenje.

Biti zvest Bogu, ki te ima najraje, ki te vidi v notranjost in te sprejema takšnega, kakršen si, sploh ni težko.

Kaj vam pomeni zvestoba? Kako živite zvestobo Bogu?

NEJC: Meni to veliko pomeni. Tudi, če je kdo drug zvest meni. Mislim, da moraš biti zvest Bogu, ker je On res pravi. Tako kot moraš biti zvest svoji punci. 

ŽANA: O tem sem začela razmišljati šele v srednješolskem obdobju. Prej mi je bilo samoumevno, da sem zvesta, da grem k maši, da sem zvesta prijateljica. Zdaj pa se zavedam, da se je za to treba truditi in to gojiti. Zvestoba Bogu je pri meni velikokrat na preizkušnji. Pridejo skušnjave, pa tudi težko je pokazati zvestobo, ker je težko sprejeti odziv družbe. Zdi se mi, da zvestoba na koncu prinaša srečo.

Žana, Marta in Nejc z družino. FOTO: Osebni arhiv 

MARTA: Biti zvest nekomu, ki te ima resnično najraje, ki te vidi v notranjost in te sprejema takšnega, kakršen si, biti zvest takemu Bogu po eni strani sploh ni težko. Prihaja iz srca. Težko je, ker smo ljudje, ker padamo in smo v preizkušnjah. Želimo si biti zvesti v velikem, ampak čar zvestobe je, da si zvest v malih stvareh. S tem imam včasih težave; hočem si zadati velike cilje, ki so težko dosegljivi. Zvestoba pa je lahko tudi to, da se pokrižaš pred jedjo. Da to narediš vsakič, povsod, da pokažeš, da si kristjan. Ne zato, ker je tako »prav«, ampak ker tako čutiš v sebi, ker si želiš tako živeti.

Se veselite, da bo toliko otrok po vsej Sloveniji pelo vašo pesem in jih bo nagovarjala?

NEJC: Vsakič, ko pomislim, da je naša himna zmagala, še vedno ne morem verjeti! Že v naši župniji jo bo pelo 150 otrok, to se mi zdi navdihujoče.

ŽANA: Poznam že veliko ljudi, ki jo znajo. Zdi se mi, da gre v uho, hitro se jo da naučiti. Res mi je lepo, da smo naredili nekaj dobrega.

Prispevek je bil v celoti objavljen v prilogi Naša družina št. 23.