Po Mileni Houška Pavlin je v galerijo Družina prišel letos še en umetnik iz Maribora - Bogdan Čobal, ki predstavlja razstavo Opuščene brazde. Likovni kritik Mario Berdič je ob odprtju razstave, 4. decembra, slikarjev cikel kozolcev opisal kot slikarjev eksperiment z vidika gledalca. Bogdan Čobal namreč svoje slike izbira glede na prostor. Tako jih je v Nemčiji razstavil kar po tleh, slika je bila »ponižana« na tla, opazovalci pa so se morali pri tem sklanjati. »Nekaj se mora zgoditi z obiskovalcem med gledanjem mojih slik, ne sme priti in oditi enak,« meni Bogdan Čobal, ki se je tudi udeležil odprtja razstave. Čeprav je kozolec tipično slovenski simbol, so ga v Nemčiji ob razstavi sprejeli za svojega. Razstava slik kozolcev je bila sicer prvič prikazana na Hrvaškem, kjer je slikar združil tradicijo slovenske in hrvaške dediščine, saj je izhajal iz fotografij, posnetih v Muzeju na prostem v Rogatcu, torej na meji s Hrvaško.

Bogdan Čobal razstavlja v galeriji Družina.

Opuščeni kmečki atribut – kozolec pa ne simbolizira le propadanja zemlje, narave, gozdov, odmiranja kmetije, opuščanja živinoreje in sprememb v podnebju, temveč pomeni tudi nov začetek s kozmografskimi motivi, ki predstavljajo cikličnost in obnavljanje vesolja. Berdič je opozoril na jesensko barvitost Čobalovih slik – od žareče rumene prek oker in do sive, ki pripelje do konca, a hkrati začetka nove kreacije. Na slikah vidimo mnogo nasprotij – ravne, diagonalne linije kot razum proti navidezni kaotičnosti, ki pomeni dinamiko, življenje v nasprotju s smrtjo.


O akademskem slikarju je najprej spregovoril likovni kritik Mario Berdič.

Bogdan Čobal v barvah čuti njihovo energetsko stanje, ob robu dveh barv pa prepoznamo obliko, spoje, dinamičnost in geste. Tudi ljudje smo del energetskega spreminjanja, nas je poučil slikar, in v sebi imamo prostorski križ, ki se ga ne zavedamo. Svoje slike postavlja pogosto na tla, ker s tem hoče pokazati drugačno percepcijo, kot smo je vajeni.

Po mnenju Bogdana Čobala ljudje živimo iz različnih sklepov: ramen, zapestij, rok, prstov … in jih uporabljamo s senzomotoriko, ta je slikarjev rokopis. Ko Bogdan Čobal nekaj opazi, v njem ostane podoba, vendar je na sliki še nekaj drugega, zato so njegova dela večplastna. To je razložil s šahovskimi potezami: imamo točno določeno število potez, vendar nešteto število iger; tako se tudi avtor poigrava  s kozmusom, ki je njegov priljubljen motiv.


Udeleženci odprtja razstave so si po uradnem delu ogledali razstavo in poklepetali z Bogdanom Čobalom.

Ker Bogdan Čobal pogosto sodeluje v likovni koloniji Umetniki za karitas na Sinjem Vrhu, je v galeriji Družina že znan, vendar svoje delo nenehno nagrajuje. Tako je že slike, ki jih pravkar razstavlja v galeriji, že nadgradil v manjšem formatu.


Na odprtju so peli fantje iz skupine Ingenium.

Fotografije: Tatjana Splichal

Video odprtja razstave: