Ivan Hribovšek je desetletja sodil med »zamolčane pesnike«; za časa svojega življenja je sicer objavil le malo pesmi, njegov literarni opus, nastal v komaj 22 letih življenja, pa je, kot se je pokazalo pozneje, izjemno bogat. Da se je sploh ohranil, gre zahvala pesnikovi prijateljici Anici Resman, ki ji je zaupal rokopise pesmi in prevoda Sofoklejeve Antigone – slednjega je leta 2014 z bogato spremno študijo izdala založba Družina.

Iz Radovljice prek Ljubljane in Dunaja – v Teharje

Hribovšek se je po osnovnem šolanju v Radovljici šolal na gimnaziji v Škofovih zavodih v Šentvidu, sedmi razred je naredil na Klasični gimnaziji Ljubljana, zadnji gimnazijski letnik pa zaradi vojne končal v Beljaku. Od tam se je po posredovanju Janeza Remica, ki je njegov talent zaznal že med gimnazijskim šolanjem v Ljubljani, odpravil na Dunaj študirat klasično filologijo. »Hribovškovo dunajsko obdobje je bilo sorazmerno kratko, od maja 1943 do decembra 1944, a je za njegovo pesniško ustvarjanje bistvenega pomena,« je v spremno študijo Antigone zapisal France Pibernik. V tem času je namreč nastala večina njegovih najpomembnejših pesmi, hkrati pa mu je Dunaj ponujal široke literarne razglede svetovne literature, na voljo je imel bogate knjižnice, ob sebi pa mentorja Janeza Remica, ki ga je spodbujal. Maja 1944 je na Dunaju uredil zbirko pod naslovom Pesmi Marjana Gostiše – pod psevdonimom Marjan Gostiša je objavljal že v času gimnazije – rokopisni izvod pa v varstvo izročil Anici Resman, s katero si je več let redno dopisoval. Čeprav se je izogibal vojski, tudi zaradi šibkega zdravja, ga je zajela mobilizacija v nemško vojsko, decembra 1944 pa se je odločil za vstop med gorenjske domobrance. Maja 1945 se je umaknil v Vetrinj, od koder je bil odpeljan v Teharje – tam je bil po pričevanju Marijana Tršarja nazadnje viden. Kot je dejal Pibernik, leži ali v Teharjah ali v Hudi jami.

Prvi izid leta 1965 – v Buenos Airesu

Usoda Hribovškovih pesmi je bila v rokah Anice Resman, po vojni poročene Zaletel. Ker so imeli Resmanovi stalne hišne preiskave, je rokopis zbirke skrivala po vseh mogočih krajih, tudi v hlevu, da ga preiskovalci ne bi odkrili. Leta 1964, ko je hudo zbolela, je prepis Hribovškovih pesmi po športniku Dinku Bertonclju, ki je potoval na olimpijske igre v Argentino, posredovala pesnikovi sestri Pavli, poročeni Kremžar, v Buenos Aires. Pesmi je dobil v roke dr. Tine Debeljak – leta 1965 je izdal vse dosegljive Hribovškove pesniške rokopise pod naslovom Pesem naj zapojem. Zbirka je bila v domovini prepovedana; natis rokopisne zbirke iz leta 1944 je izšel pri Cankarjevi založbi šele leta 1990 in tako ga je po skoraj pol stoletja literarna zgodovina končno veljavno kanonizirala kot vrhunskega pesnika in klasika. Njegovo celotno delo je izšlo v elitni zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, kot tudi monografija o njem; oboje je uredil prof. France Pibernik.

Knjižnica s 399 knjigami

Ivan Hribovšek si je med šolanjem na Dunaju in v Beljaku odtegoval od ust, da je kupoval knjige. Izjemno zapuščino je pesnikova nečakinja Marija Ferjan leta 2014 podarila v hrambo radovljiški knjižnici. Kot je na odprtju razstave povedal bibliotekar in zgodovinar Jure Sinobad, v Hribovškovi zapuščini hranijo 399 samostojnih knjižnih enot, od tega je 339 knjig, drugo so brošure, separati in revije. »Gradivo je po vsebini dokaj raznoliko. Največ knjig in brošur je s področja klasične filologije. Prednjačijo izdaje klasičnih del starih grških in rimskih avtorjev v stari grščini in latinščini s komentarji, nekaj je tudi nemških prevodov klasičnih antičnih del in povzetkov za šolsko rabo,« je povedal Sinobad, ki je s pomočjo Marije Ferjan in Janeza Zaletela, sina Hribovškove mladostne prijateljice Anice Resman, pripravil monografijo in razstavo v radovljiški knjižnici. Na ogled bo še do 15. avgusta.

Dokumentarna razstava Povedat pridem, ko jo bom obudil. FOTO: Knjižnica A. T. Linharta Radovljica

Zanimiva »izseka« iz nagovora Jureta Sinobada, ki veliko povesta o mladem Hribovšku:

»… Ohranilo se je tudi 24 knjig in brošur slovenskih založnikov in samozaložnikov, ki so izšle med letoma 1908 in 1940 v Ljubljani. V zapuščini je poleg nemških in slovenskih knjig še 10 francoskih knjig založb Larousse, Garnier, Fayard, Hatier in Hachette ter 6 knjig iz hrvaškega in srbskega govornega območja (5 jih je izšlo v Zagrebu in 1 v Sarajevu). Hribovškova sestra Pavla Hribovšek Kremžar se je spominjala, da je imel njen brat Ivan veliko francoskih knjig, navajam: »Ivan pa je imel precej knjig v francoščini, zato sem ga prosila, če bi me naučil tega jezika. 'Z veseljem,' je rekel, 'ampak tudi grščino in latinščino zraven!' No, grščina me res ni veselila; zmenila sva se, da mi jo oprosti.« V zbirki, ki je bila izročena Knjižnici A. T. Linharta Radovljica, je le 10 knjig, ki so izšle pri francoskih založbah, zato lahko z gotovostjo sklepamo, da je bila Hribovškova knjižnica občutno večja od knjižne zbirke, ki jo je po 2. svetovni vojni uspelo ohraniti njegovim sorodnikom.«

Predlog za napis na nagrobniku

»Ob podrobnem pregledovanju gradiva iz Hribovškove knjižnice se je našlo marsikaj zanimivega. V knjigah se je ohranilo razmeroma veliko prepognjenih lističev z zapisi v stari grščini in latinščini, nemščini, italijanščini, francoščini in seveda tudi v slovenščini. Največ je starogrških in latinskih zapisov delov besedil ali posameznih besed z njihovimi prevodi v nemški in slovenski jezik. Iz ohranjenih zapisov lahko razberemo, da je bil Ivan Hribovšek zelo vesten, marljiv in študiozen dijak in študent. Pri študiju posameznih del iz zakladnice klasične grške in rimske književnosti je večkrat sam izdelal priročne slovarčke, ki jih je zvezal v manjše snopiče prepognjenih lističev. Poleg zapiskov, ki se nanašajo na Hribovškov jezikoslovni študij, so se ohranili tudi nekateri zapisi in zabeležke v slovenskem jeziku. Med temi je posebej zanimiv satirični predlog za napis na nagrobniku, ki priča, da je imel mladi pesnik že v dijaški dobi zelo razvit smisel za humor in satiro. Navajam Hribovškov predlog za nagrobnik neznanega stremuha:

»Predlog za kak nagrobnik: Tukaj počivam, ki celo življenje smrdel sem in smradil;/ sladka je v grobu zavest, živel da nisem zaman.«