Opravljanje je širjenje negativnih, a resničnih novic o nekom. Opravljanje je pogosta vsebina družabnih klepetov, prinaša neke vrste sprostitev, saj običajno drugim zaupamo, kaj nas pri neki (tretji) osebi moti. Vendar pa to gotovo ni konstruktivna navada, lahko postane celo škodljiva, razdiralna za naše medosebne odnose.

Hujše od opravljanja je obrekovanje, ki pomeni širjenje negativnih lažnih novic o nekom. 

Vzroki opravljanja

Najpogostejši vzrok opravljanja je zavist. Ljudje drugim zavidajo uspeh, bogastvo, lepoto, srečno osebno življenje …  Zaradi zavisti uživajo, če lahko o tej osebi, ki jo sicer občudujejo, povedo nekaj negativnega. 

Drugi vzrok opravljanja so občutki manjvrednosti. Ljudje, ki se počutijo manjvredni ali imajo nizko samospoštovanje, dobijo neke vrste uteho v tem, da negativno govorijo o drugih. S tem si (pogosto tudi nezavedno) želijo dvigniti občutek lastne vrednosti, v smislu »on je še slabši od mene«. V ozadju opravljanja se torej pogosto skriva nizko mnenje o sebi. Močan občutek osebne osvoboditve nastopi, ko se sprejmemo v svoji nepopolnosti, se pričnemo resnično imeti radi in se nehamo primerjati z drugimi. Tedaj lažje zavzamemo pozitivno perspektivo: »Srečo privoščim sebi, srečo privoščim drugim!« 

Pogost vzrok opravljanja je tudi iskanje pozornosti v družbi oz. socialni skupini. Opravljivo klepetanje je lahko neke vrste družabni dogodek, lahko je nekakšno »strupeno vezivo«, ki povezuje skupino ljudi v neke vrste zavezništvo – npr. ko zaposleni opravljajo svojega nadrejenega. Opravljanje lahko v skupini privabi veliko pozornosti, zlasti ko se govori o kočljivih podrobnostih iz osebnega življenja. Nekateri ljudje uživajo v tem, da širijo negativne govorice, vzbujajo s tem zanimanje drugih in tako krepijo svoj občutek pripadnosti in status v skupini.

Včasih pa je vzrok opravljanja preprosto dolgočasje. Ljudje v skupini ne najdejo nobene zanimive vsebine za konstruktiven pogovor in v takih primerih se lahko zatečejo v opravljanje. V takih primerih se spomnimo stare modrosti: »Če o drugem nimaš povedati ničesar lepega, raje ne reci ničesar.«

Strokovnjaki ugotavljajo, da so deklice komunikacijsko in socialno zelo spretne, zato svojo agresijo izražajo na bolj prefinjene in prikrite načine. FOTO: Pexels.

Škodljivi vplivi opravljanja

Meja med opravljanjem in obrekovanjem je zelo tanka. Kakšen podatek napihnemo, povemo z bolj čustveno obarvanimi besedami, novice zakrožijo med ljudmi in hitro lahko nastanejo lažne govorice, ki prizadenejo ugled in dobro ime osebe.

Opravljanje je zahrbtno početje in je torej dejanje neiskrenosti, ki uničuje pristne odnose. Prej ali slej bo oseba izvedela, kaj nekdo, ki ji je blizu, govori o njej, in to bo uničilo zaupanje.

Z opravljanjem se pogosto pritožujemo nad tem, kar nas pri neki osebi moti. Tovrstno početje sicer pomeni neko trenutno sprostitev neprijetnih čustev, gotovo pa ne prinese rešitve problema, ki ga imamo v odnosu s to osebo. Če želimo kaj spremeniti v odnosu, se je potrebno z vpleteno osebo odprto, iskreno in spoštljivo pogovoriti.

Opravljanje med otroki in mladostniki

Žal je razvada opravljanja razširjena tudi med otroki in mladostniki. Strokovnjaki opravljanje in obrekovanje uvršajo v posebno obliko nasilja – odnosno ali indirektno nasilje (kamor spada tudi izključevanje iz skupine). Gre za obliko nasilja, katere cilj je drugega prizadeti prek uničevanja njegovega ugleda, družbenega položaja in dobrega imena. 

Strokovnjaki so ugotovili, da je za razliko od fizičnega nasilja, ki je bolj razširjeno med dečki, odnosno ali indirektno nasilje bolj prisotno med deklicami. 

Ena od razlag za ta pojav je, da imajo deklice manj fizične moči, obenem pa so lahko komunikacijsko in socialno zelo spretne, zato svojo agresijo izražajo na bolj prefinjene in prikrite načine – prek »spletkarskega« uničevanja odnosov. 

Kako se lahko otrok zaščiti pred opravljanjem?

Za to obstajata dva načina. Prvi način je, da se otrok zoperstavi opravljanju. Če se otrok znajde v družbi, kjer opravljajo nekoga drugega, je najbolje, da mirno, odločno in jasno pove, da mu to ni všeč. Pritisk skupine ter želja po ugajanju in pripadnosti so močni, zato to ni enostavno. Zdrava samopodoba in samospoštovanje, ki ju razvije v družini, sta pri tem dobra popotnica.

Svoje neodobravanje lahko otrok izrazi npr. z besedami:

»Ni mi všeč, da grdo govorimo o sošolki. Pogovarjajmo se raje kaj drugega.«

»Ona je moja prijateljica in ne želim, da govorimo žaljive stvari o njej.«

»S kakšnim namenom to pripoveduješ? Meni to ni zanimivo. Raje se kaj igrajmo.«

Opravljanje je kot neka skušnjava ali nagnjenje, ki je v večji ali manjši meri prisotno v vsakem izmed nas. FOTO: Pexels.

 Drugi način pa je, da otrok pazi na to, komu kaj zaupa in da je tudi sam vreden zaupanja Z otrokom se je potrebno pogovoriti, kaj je zaupanje in komu lahko kaj zaupamo. Določeni podatki so občutljive narave, »svoje skrivnosti« lahko pove samo prijatelju, ki je zanesljiv in vreden zaupanja. 

Zaupanje med dvema osebama se zgradi počasi, podre pa lahko v trenutku, če ena od oseb izda, kar ji je bilo zaupano. 

Svoje otroke moramo naučiti, kako velika vrednota je zaupanje in da prijateljstvo temelji na vzajemnem zaupanju, zato morajo zelo paziti, da ne izdajo kakšne skrivnosti svojih prijateljev, saj to lahko pomeni konec prijateljstva.

Kako lahko otroke vzgojimo, da ne bodo opravljali in obrekovali

Najpomembnejši je gotovo naš zgled. Otrok opazuje naše vedenje in posluša, kaj govorimo. Ko se pritožujemo čez svoje sodelavce ali negativno komentiramo delo učiteljev ali predelujemo občutljive podrobnosti iz osebnega življenja sorodnikov, otroci ponotranjajo tak način komunikacije. 

Pomembno je tudi, da zavzamemo kritično stališče do rumenega tiska, »tračarskih« revij in oddaj, ki priljubljenost in dobiček gradijo predvsem na razkrivanju kočljivih intimnosti iz življenja slavnih ljudi. Otroci potrebujejo sporočilo in zgled, da je treba imeti spoštovanje do lastne zasebnosti in zasebnosti drugih ter da nas take vsebine ne bogatijo, ampak samo podpihujejo čustva, kot so zavist, zgražanje, obsojanje in škodoželjnost …

Drugi pomemben način pa je to, kako se mi odzovemo, ko naš otrok opravlja druge. Otrok pogosto opravlja, ko je v stiski, ko ne zna rešiti zapletov v odnosih.

Pomembno je, da otroku sicer takrat damo potrditev, da slišimo njegovo frustracijo in nezadovoljstvo, obenem pa jasno sporočilo, da odnosov z neko osebo ne moremo izboljšati, če se nad njo pritožujemo za njenim hrbtom. 

Odnose vedno rešujemo tako, da se odprto in spoštljivo pogovorimo z dotično osebo o tem, kaj nas moti, in kaj si želimo, da se spremeni. 

Te spretnosti odprtega pogovora o težavah v odnosih se lahko učimo tudi preko igre vlog, lahko tudi s pomočjo lutk ali prek branja zgodb ali gledanja filmov s tovrstno vsebino in pogovora o tem.

Mladostniki že zmorejo razmišljati bolj abstraktno, npr. o etičnih načelih, kot so resnica, dobrota in korist ali dobrobit. Zanje bo primerna tudi anekdota o Sokratovih cedilih. Po prebiranju zgodbe se lahko pogovorite, kako pomembno za zdrave odnose je, da v svoji komunikaciji sledimo tem temeljnim etičnim načelom.

Ko se pritožujemo čez svoje sodelavce ali sorodnike, otroci ponotranjajo tak način komunikacije. FOTO: Pexels.

Sokratova cedila

Nekdo je prišel nekega dne ves razburjen k modremu Sokratu. »Poslušaj, moram ti povedati, kako je tvoj prijatelj …« »Počakaj!« ga je prekinil filozof. »Si to, kar mi nameravaš povedati, precedil skozi tri cedila?« »Tri cedila?« se začudi prišlec. »Da, moj prijatelj, tri cedila. Prvo je cedilo resnice. Si preveril, če je to, kar mi hočeš povedati, resnično?« »Nisem. Slišal sem, da ljudje o tem govorijo.« »Dobri moj prijatelj. Gotovo si to precedil skozi drugo cedilo – cedilo dobrote. Je kaj dobrega v tem, kar mi želiš povedati, čeprav ni gotovo, da je vse resnično?« »Ne!« odgovori človek že precej v zadregi. »Ni govora o čem dobrem. Ravno nasprotno.« »Hm!« ga prekine ponovno modrec. »Poskušajmo še s tretjim cedilom. Je to vsaj koristno, kar bi mi rad povedal?« »No, ni ravno koristno.« »V redu.« reče Sokrat. »Če to, kar hočeš povedati, ni resnično, niti dobro, niti koristno, zakaj bi mi to rad povedal?« 

Spodbuda za konec

Sveto pismo je pravi učbenik medosebnih odnosov in na mnogih mestih nas svari pred kvarnimi vplivi opravljanja in obrekovanja.

Opravljanje je kot neka skušnjava ali nagnjenje, ki je v večji ali manjši meri prisotno v vsakem izmed nas. Je kot plevel, ki se lahko razraste čez naše odnose, če nismo na to pozorni. Nihče ni popoln, vsak pa se lahko trudi, da izboljšuje svojo komunikacijo in s tem tudi odnose. Opravljanje pa ne uničuje le odnosov. To, da se »izkašljamo in si damo duška na račun drugega«, prinaša trenutne občutke olajšanja ali sprostitve, dolgoročno pa z negativnimi mislimi in besedami obtežujemo tudi svojo dušo. 

Redna refleksija lastne komunikacije in prizadevanje, da čim manj opravljamo, sta naložba ne le v odprte in bolj spoštljive odnose, ampak tudi v večji notranji mir.

Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč če imate kakšno dobro, da bo ob potrebi v spodbudo in je v prid tistim, ki poslušajo. (Ef 4, 29) 

V septembrski Mavrici smo kar na štirih straneh razkrivali, zakaj opravljanje ni dobro in kako se mu izogniti. Vabljeni, da otroke spodbudite k branju članka in pogovoru z vami.