Kako pogrešam čase, ko so bili manjši, ko je bilo vse skupaj bolj 'na izi'.« Ko so mi besede zletele iz ust, sem se zgrozila nad seboj. Izrekla sem nekaj, kar sem si zaprisegla, da nikoli ne bom. Ko sem bila mlada mamica, sem si obljubila, da ne bom nikoli pokroviteljska do drugih, da ne bom nikoli zganjala neupravičene nostalgije po preteklih dneh. Ne bom solila pameti, ne bom vzdihovala po tem, kar je minilo, ker ne bom nikoli pozabila, kako hudo je bilo, kajti bila sem izčrpana mamica majhnih otrok, utrujena od nenehne skrbi zanje. Sredi kaotičnega vsakdanjika sem se trudila ustvariti nekaj reda, smisla in miru; včasih sem zajokala sredi plenic, otroškega joka, nepredvidljivih otroških bolezni in prehladov, sredi 24-urne razpoložljivosti za dojenčka in malčke, ki ves čas nekaj potrebujejo. Zadnje, kar potrebuje takšna mamica, je vzdihovanje neke druge mame, kako pogreša to obdobje, kako hitro je minilo in kaj bi dala, da bi se lahko vrnila vanj.

Težava je, da je res hit...