Film se osredinja na figuro znanstvenika J. Roberta Oppenheimerja, ki je imel vodilno vlogo pri projektu »Manhattan«, ko je tri leta v vasi, v ta namen zgrajeni v Los Álamosu (ZDA), skupina znanstvenikov raziskovala in sestavljala prvo atomsko bombo. Uspeh pri teh raziskovanjih je, kot vemo, omogočil bombardiranje Hirošime 6. avgusta 1945 in Nagasakija tri dni pozneje, kar je privedlo do brezpogojne japonske predaje, s katero se je končala druga svetovna vojna.

Zgodba obravnava Oppenheimerja hkrati kot znanstvenika, kot državljana in kot osebo. Glede prvega očitno pokaže njegovo genialnost in talent, pa ne samo za t. i. »trde znanosti«. Kar se tiče drugega, opisuje njegove težave – zlasti v letih po vojni – kot po eni strani slavnega Američana, po drugi pa kot sumljivo filolevičarskega človeka. Glede tretjega ga pokaže kot ženskarja in človeka častihlepnega, dokaj megalomanskega značaja, ki pa občuti krivdo zaradi posledic tega, kar je sam omogočil kot eden od glavnih sodelavcev pri izdelavi atomske bombe.

V nekem zelo kratkem filmskem prizoru Oppenheimer obišče predsednika ZDA Harryja S. Trumana (vlogo utelesi vedno zadovoljivi Gary Oldman) v Beli hiši in mu skrušen zaupa: »Čutim, da imam roke polne krvi ...« Trumana pa ta zaupljivost kaj dosti ne gane; ponudi mu svoj robec (češ, lahko si očistiš »krvave roke«) in mu odgovori: »Misliš, da koga v Hirošimi in Nagasakiju sploh kaj briga, kdo je bombo sestavil? Zanima jih, kdo jo je vrgel ... in to sem bil jaz.«

Nolanov film nam nudi priložnost za celo vrsto pomembnih vprašanj, zlasti kar zadeva moralo.

Nolanov film nam nudi priložnost za celo vrsto pomembnih vprašanj, zlasti kar zadeva moralo. Konkretno seveda prebudi polemiko o pravičnosti in hkrati zlobnosti takratnega atomskega bombardiranja, ki je kajpada že stara, a nikdar zastarela zadeva. Globlje in obširneje nas vabi, da se sprašujemo tudi o znanosti in njenem odnosu do etike, o ubogljivosti in odgovornosti na politično-vojaškem področju, sploh pa o upravičenosti sredstev, ko ta omogočajo dosežek dobrih ciljev (v tem primeru manjše število smrtnih žrtev in konec najhujše vojne v človeški zgodovini). To zadnje zagovarja konsekvencializem, etično-filozofsko stališče, po katerem so posledice (consequientiae) tiste, ki določajo moralno kakovost (dobroto ali zlobnost) človekovih dejanj. Se pravi, dejanje je dobro, če ima, konec koncev, dobre posledice.

Konsekvencializem si je pridobil kar nekaj privržencev predvsem v anglosaksonskem svetu, hkrati pa je predmet številnih ugovorov.

Konsekvencializem si je pridobil kar nekaj privržencev predvsem v anglosaksonskem svetu, hkrati pa je predmet številnih ugovorov. Eden od teh je v zvezi z omejenostjo našega spoznanja in nepredvidljivostjo prihodnosti: dejstvo je namreč, da nismo sposobni popolnoma predvideti posledic svojih dejanj. O Trumanu je debata na primer, do katere mere je lahko predvidel atomski oborožitveni razvoj, in sicer ne le v ZDA, temveč pri tistih takratnih zaveznikih, ki so kmalu postali nasprotniki. Morda je celo ta dvodelni razvoj takrat pripomogel, da je konflikt v drugi polovici 20. stoletja ostal »mrzel« zaradi ravnovesja, a prav verjetno to ni bilo po zaslugi Trumanovega predvidevanja, sploh pa ne po njegovi volji. Ob tem ne pozabimo, da so marsikdaj posledice sad naključja, in tudi v tem primeru se pokaže, da »dobre posledice« ne zadostujejo za pozitivno presojo dejanj.

Za koga bi morale bile posledice »dobre«, da lahko neko dejanje razumemo kot dobro?

Na drugem mestu se seveda zastavlja tudi vprašanje: za koga bi morale bile posledice »dobre«, da lahko neko dejanje razumemo kot dobro? Zase (in tako zapademo v egoizem, ki ima po mnenju mnogih modrecev navsezadnje škodljive posledice ne le za druge, marveč tudi za samega egoista)? Za »naše« (toda tako ne bi imeli trdnih argumentov, če bi Nemci nekaj let prej dosegli izdelavo bombe in jo sprožili v prid »njihovih«)? Za vsečloveško blagostanje (in bi v njegovem imenu upravičevali smrt človeka)? Za mir (in bi torej v njegovem imenu upravičevali vojne, kot se običajno godi in kot je že pred sedemdesetimi leti dramatično in hkrati satirično prikazal Orwell v svoji slavni distopiji)?

Če trdimo, da je neko dejanje moralno dobro, ko ima dobre posledice, se moramo vprašati, v kakšnem smislu pojmujemo to »dobroto« posledic.

Tretjič: če trdimo, da je neko dejanje moralno dobro, ko ima dobre posledice, se moramo vprašati, v kakšnem smislu pojmujemo to »dobroto« posledic. Seveda ne v moralnem smislu, kajti zapadli bi v začaran krog (dejanje bi bilo moralno dobro, če ima moralno dobre posledice), ki ničesar ne reši in ne razjasni. Tako mora definicija »dobrega« preseči moralo kot tako in nujno potrebuje kakšno ontološko podlago, se pravi, sloneti mora na kakšnih objektivnih vrednotah in na spoštovanju neke eksistencialne dobrote, ki je navzoča v bitjih samih. Vendar v tem primeru spoštovanje te ontološke dobrote postane zahteva, ki preseže posledice in ni odvisna od njih. Obstajala bi dejanja, ki so sama po sebi moralno dobra, nravna, pravilna in pravična ne glede na posledice, ki jim sledijo; in potemtakem obstajajo tudi dejanja, ki so ne glede na posledice sama v sebi zla (na primer usmrtitev nedolžnih ljudi). To zadnje je poudarjala britanska krščanska filozofinja Elizabeth Anscome (1919–2001), ki je izumila izraz »konsekvencializem« in je enajst let po drugi svetovni vojni javno protestirala, ko je oxfordska univerza, na kateri je poučevala, Trumanu dodelila častno priznanje (glej njeno brošuro Mr. Truman´s Degree, na razpolago je na internetu).

Vsekakor pa tudi ne kaže, da bi uporaba zgolj »računovodstva« kot končnega merila, ko gre za človeka in njegovo življenje, lahko bila zadovoljiva.

Morda je mogoče smrt nad dvesto tisoč oseb upravičiti s tem, da se je tako preprečilo še večje število žrtev. A to lahko velja le, če imamo kot temelj pojmovanje življenja kot nečesa dobrega samega na sebi, kar pa seveda postane za usmrtitev tisočih vsaj problematično. Lahko bi seveda trdili, da je samoumevno bolje, da je število mrtvih manjše (prav verjetno bi bilo več mrtvih brez atomskega bombardiranja Japonske). Vsekakor pa tudi ne kaže, da bi uporaba zgolj »računovodstva« kot končnega merila, ko gre za človeka in njegovo življenje, lahko bila zadovoljiva.

Prav je, da na takšna stara in hkrati vedno aktualna vprašanja ne pozabimo. »Oppenheimer« nam vsaj ponuja možnost, da jih znova prebudimo …

Prispevek je bil najprej objavljen v 167. številki priloge Slovenski čas. Za spletno objavo je aktualiziran uvod, saj je bila prvotna verzija kolumne napisana pred podelitvijo oskarjev.