Cankarjeva založba je izdala knjigi avtorjev Aleša Gabriča V senci politike in Iztoka Simonitija Vode svobode.

V knjigi V senci politike. Opozicija komunistični oblasti v Sloveniji po letu 1945 zgodovinar dr. Aleš Gabrič obravnava pojav politične opozicije na Slovenskem v obdobju 1945–1980.

Posvetil se je različnim skupinam: od opozicije znotraj same partije prek ilegalne mladinske politične opozicije v prvih letih po vojni do opozicije v krogih kulturniških delavcev, ki so delovali ob literarnih revijah (Beseda, Revija 57, Perspektive). Posebno pozornost je avtor namenil tudi pojavu t. i. disidentstva v Sloveniji in političnemu nasilju.

Dvig nad neobjektivne dnevnopolitično obarvane razprave?

»Knjiga je tudi izraz napora, da bi se javni diskurz, povezan z delovanjem opozicije v Sloveniji po drugi svetovni vojni, dvignil nad neobjektivne dnevnopolitično obarvane razprave na to temo, ki smo jim priča skoraj vsak dan,« so o knjigi zapisali na založbi.

Na zadnjo platnico je založba natisnila pogleda dveh znanih zgodovinarjev. Dr. Božo Repe je zapisal: »Aleš Gabrič pretanjeno, na temelju dolgoletnega raziskovanja prikaže realno (ne)moč povojne opozicije, pa tudi kasnejše ideologizirane in poenostavljene ocene, da je za to nemoč kriva predvsem represivna narava povojnih oblasti.

Celotno dogajanje postavi v kontekst časa. Ta pa je bil (in tako so ocenjevali tudi v zahodnih državah, kjer bi mnogo raje videli na oblasti koga drugega kot komuniste): brez osvobodilnega gibanja bi Jugoslavija konec vojne priča­kala v razsulu; Tito je užival široko podporo prebivalstva; predvojne stranke so položaj ocenile – in v skladu s tem ravnale – popolnoma napačno, zato so končale na smetišču zgodovine.«

»Nemoč povojne opozicije« je bila »posledica moči Osvobodilne fronte«?

Dr. Bojan Godeša pa: »V slovenski javnosti je bilo vprašanje o vzrokih za (ne)moč povojne opozi­cije na Slovenskem – tudi v primerjavi z njeno vlogo na Hrvaškem in pa še zlasti v Srbiji – že predmet polemik, a šele pričujoča monografija, napisana na podlagi obsežnega arhivskega gradiva, objavljenih virov ter strokovne li­terature, prepričljivo izriše temeljni razlog za takšno stanje.

Nemoč povojne opozicije je bila v prvi vrsti posledica moči Osvobodilne fronte, pridobljene v času okupacije z oboroženim uporom proti okupatorjem ter sočasno po­stavitvijo nacionalnih ciljev in napovedanim socialno pravičnejšim povojnim programom, s katerim si je zagotovila množično podporo prebivalstva ter s tem tudi legitimnost zastopati slovenske interese.

Večina politikov, zlasti tis­tih iz katoliških vrst, ki so v okviru jugoslovanske monarhije v znatni meri obvladovali predvojno slovensko družbo, se je namreč s svojim delovanjem v času okupacije onemogočila, tako da v slovenski povojni družbi niso mogli več predstavljati verodostojnega političnega dejavnika.

Možnost legitimnega (potencialnega) opozicijskega delovanja na temelju demokratičnih vrednot je bila s tem omejena le na nekaj osebnosti in na mladino.«

V posmeh tisočim ubitih, trpinčenih in zatrtih Slovencev

Mnenja obeh zgodovinarjev sta v posmeh tisočim ubitih, trpinčenih in zatrtih Slovencev s strani komunistov. Založba je z uvrstitvijo njunih stališč na zadnjo platnico knjige avtorju in njeni vsebini naredila zelo slabo uslugo.

Godeša piše o »nemoči povojne opozicije« in »moči Osvobodilne fronte«.

Najprej, ta njegova »Osvobodilna fronta« so bili komunisti, ki so se za tem izrazom skrili, da bi lažje naplahtali Slovence. Njihovo nasilje je že med drugo svetovno vojno uničilo vsako možnost po pluralni in demokratični družbi.

Takoj po končani vojni so z množičnimi pokoli, zapiranji, zaplembami in silovito propagando povsem uničili vsakršno najmanjšo možnost opozicije. Pisati torej o »nemoči povojne opozicije« v takšnih razmerah je prav zares pokvarjeno.

Avtor se na eni strani dela norca iz deset tisočev ubitih in na različne načine zatrtih, po drugi pa posredno zagovarja zločince in zločinski sistem, ki si ga je težko zamisliti v najbolj blodni domišljiji.

Nasilje in trpljenje je nekaj bistveno drugega od suhoparne zgodovine

Pred drugo svetovno vojno veliko stvari ni bilo dobrih. Nujne so bile številne spremembe na mnogih področjih življenja. Toda satanizirati vse glavne akterje in skupine tako, kot to počneta Godeša in Repe, je neresno. Ob tem pa sta hkrati tiho ob nepopisnem nasilju in zlobi komunistov.

Vsak, ki vsaj malo pozna razmere leta 1945 v Srbiji ali Sloveniji, ve, da so bile med obema precejšnje razlike. To, da je bilo nekaj več opozicije v Srbiji, v Sloveniji pa je šlo le za nekaj ljudi (o čemer piše Gabrič), je bilo odraz dogajanja med vojno v obeh pokrajinah.

V Sloveniji je komunistična tajna milica pomorila ali zastrašila Slovence bolj temeljito, kot v Srbiji. Srbi niso imeli Kardelja in Kidriča, ki sta organizirala neverjetno sofisticiran represivni aparat.

S »suhoparnim« navajanjem podatkov in izbranimi citati se kakšen zgodovinar lahko spreneveda in piše zgodovino, ki ni realna. Nasilje in trpljenje je pač nekaj bistveno drugega.

Knjiga o totalitarizmu in demokraciji

Knjiga Vode svobode so zbirka esejev, v katerih Iztok Simoniti obravnava teme, kot so: demokracija (delovanje zakonodajne in sodne veje oblasti), pravna država (s posebnim poudarkom na Ustavnem sodišču), odnos med državo in cerkvijo, sprava, svoboda, temelji svetovne etike ..., v katerih se je vprašanj lotil na nekonvencionalen, izviren način, vseskozi pa se navezuje na slovensko zgodovino in našo ne ravno bleščečo sedanjost. Pri izražanju tez in misli je kritičen, koncizen, udaren in izzivalen.

Knjiga nam bo nastavila ogledalo, v katerem se bodo izrisale nekatere poteze našega naroda, ki so vse prej kot lepe, poleg tega pa bo spodbudila tudi razmislek o nas in naši šibki državi v sodobnem svetu, ki ga obvladujejo globalizacijski procesi in prevlada močnejših držav nad šibkejšimi.

Piko na i knjigi daje sklepni esej Krst pri Savici – Komentar k zgodovini Slovencev in Slovenije, v katerem je avtor podal nove idejne poudarke pri branju enega najpomembnejših tekstov svetovne romantike.