Vizitacijo je naročil ljubljanski škof Avguštin Gruber

V letih 1821–1823 so na pobudo ljubljanskega škofa Avguština Gruberja, ki je ljubljansko škofijo vodil v letih 1816–1823, krajevni duhovniki na podlagi opornih točk ob škofovi vizitaciji napisali topografsko-zgodovinske opise svoje župnije, vikariata oz. lokalije.

Gruber je leto dni po prevzemu vodenja ljubljanske škofije, leta 1817, pričel z vizitacijo dušnopastirskih postojank svoje škofije in se tako spoznal s stanjem na terenu.

Štiri leta pozneje je škofijski ordinariat leta 1821 dekanom napovedal nove kanonične vizitacije.

Takrat je v posebnem dopisu ljubljanski ordinariat duhovnike obvestil, da si poleg sporočila o vizitaciji in birmi škof želi postopno priti tudi do popolnega topografskega in zgodovinskega opisa škofije, ki bi bistveno pripomogel k zgodovini dežele in bil v slavo škofiji.

Podatki iz župnijskih listin in verodostojnega izročila

Duhovnike so pozvali, naj ob vizitaciji vsak dušni pastir za svojo postojanko odda podatke, kolikor so mu znani, ter naj pri tem črpa iz župnijskih listin in iz verodostojnega izročila.

Za lažje pisanje so v navodilih navedli tri obširne točke, po katerih naj duhovniki sestavijo poročilo:

1. Kraj, temperatura, rodovitnost tal, starost in ime kraja: število hiš in prebivalcev, njihova glavna gospodarska panoga, odličnost njihove nravi. Ali je reformacija tam pustila sledi? Kdaj je prišlo do vrnitve h katoliški veri? Ali obstaja kakšna ubožna ustanova? Ali je kakšen gosposki grad s podatki o njegovi starosti in znamenitostih?

2. Župnija in župnijska cerkev. Sledovi obstoja iz najstarejših listin. Kateri škofiji je prej pripadala? Stanje cerkve in njena lega, patrocinij in patronat. Ali je v fari in cerkvi kdaj gorelo, jo je prizadel protestantizem, turški vpadi ali kaj podobnega?

Ali so v cerkvi in župniji prisotne antikvitete, pomembne listine in predvsem avtentične relikvije? Koliko daleč segajo najstarejši protokoli? Vrstni red gospodov župnikov, kolikor daleč dopuščajo podatki, in opazke o njihovih najodličnejših zaslugah. Ali so prisotne grobnice, pomembne za zgodovino, napisi in podobno? Podružnične vasi in podružnične cerkve in kaj znamenitega prihaja od tam?

3. Šola. Od kdaj? Ali so sledovi kakšne šole iz starih časov? Njeno stanje.

Gruberjevega načrta niso uresničil do konca

V treh letih je škof Gruber vizitiral dvanajst od skupno devetnajst dekanij, kolikor jih je imela takrat ljubljanska škofija, od skupno 250 dušnopastirskih postojank pa se je ohranilo 74 opisov.

Ti so po svojem obsegu in kakovosti zelo raznoliki, saj zajemajo od ene pa do trideset rokopisnih strani.

Številni izmed njih vsebujejo dragocene zgodovinske podatke in so pomemben duhovni odtis svojega časa. Vsi razen dveh (Dobovec v celoti in dobra polovica Stare Loke) so napisani v nemškem jeziku.

Gruberjev načrt se žal ni uresničil do konca oz. je bil le delno izvršen, saj so ga leta 1823 imenovali za knezonadškofa v Salzburgu, kamor je iz Ljubljane odšel v prvih dneh leta 1824.

Leskovec pri Krškem, župnijska cerkev Žalostne Matere Božje. Foto: Ivo Žajdela

Izstopa dekan in župnik v Leskovcu pri Krškem Ignac Hohenwart

Duhovniki so imeli od najave vizitacije za izdelavo opisa dva do štiri mesece časa in so se naloge lotili na različne načine.

Nekateri so jo opravili zelo zavzeto, s pomočjo sistematičnega spraševanja ljudi in raziskavo virov, drugi bolj pavšalno, le zato in le toliko, da so zadostili minimalnim zahtevam.

Opisi slednjih obsegajo le eno do dve strani, so skopi in v glavnem predstavljajo le kratke odgovore na zastavljena vprašanja.

Pisci opisov so v veliki večini predstojniki krajevnih dušnopastirskih postojank: župniki, vikarji, kurati, lokalisti, le redko so opise napisali kaplani.

Med vsemi pisci posebnost predstavlja dekan in župnik v Leskovcu pri Krškem Ignac Hohenwart, ki je sam opisal tri oz. štiri dušnopastirske postojanke: župnijo Leskovec pri Krškem s Krškim, vikariat Cerklje ob Krki in župnijo Sv. Duh – Veliki Trn. Ta opis je tudi najobširnejši med vsemi in skupaj obsega kar 30 strani.

Glavni viri so bili trije: zgodovinska dela, matične knjige in ustni viri

Obsežnejši opisi prinašajo več vsebine, pri čemer so bili glavni viri njihovega pisanja trije: zgodovinska dela, matične knjige in ustni viri.

Pisci, ki so se lotili starejše zgodovine, so največ črpali iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, ki je veljala za tako rekoč popolno zgodovinsko avtoriteto. Kar devetnajst različnih piscev se sklicuje na Valvasorja. Sledi Janez Ludvik Schönleben, ki ga citira pet piscev, ostali so omenjeni le enkrat.

Kar se tiče arhivskih virov, so jim najpomembnejši vir predstavljale matične knjige, iz katerih so črpali podatke za sezname duhovnikov. Ostalo gradivo so uporabljali bolj redko. Nekateri ugotavljajo, da starega gradiva (Leskovec pri Krškem, Radeče), ki bi ga lahko uporabili, preprosto ni in da je starejša zgodovina zavita v temo.

Cerklje ob Krki, župnijska cerkev sv. Marka. Foto: A. Praznik

Opisi takratnega stanja in zapisi živega ustnega izročila

Kot najpomembnejši in najbolj zanimiv del poročil lahko označimo opise takratnega stanja in zapise živega ustnega izročila.

Ti opisi nam govorijo o takratnem verskem, moralnem, gospodarskem in vsakdanjem življenju ter razvoju šolstva.

Iz zapisov je razvidno, da so nekateri duhovniki spraševali najstarejše prebivalce župnije o preteklih dogodkih in jih zapisali.

Posebno vrednost imajo opisi tistih župnij, katerih gradivo je bilo skozi zgodovino izgubljeno ali uničeno.

Tak primer sta npr. Mozelj in Hinje, kjer sta bila župnijska arhiva uničena v drugi svetovni vojni.

Podobno velja za Leskovec pri Krškem. Kljub vsej starodavnosti, pomembnosti, obsegu in bogastvu župnije Leskovec, se je skozi zgodovino do danes v župnijskem arhivu ohranilo zelo malo arhivskega gradiva.

Ob pregledu vseh opisov župnij je jasno, da je njihova glavna vrednost predvsem v opisu takratnega stanja in zapisa živega izročila, medtem ko je komponenta zgodovinskega raziskovanja precej skromna.

Zavest o vrednosti zgodovinskega spomina in pomenu arhivskega gradiva

Gruberjeva ideja o zbiranju podatkov za zgodovino župnij je med duhovnike vnesla zavest o vrednosti zgodovinskega spomina in pomenu arhivskega gradiva, ki je bila takrat še zelo slaba oz. je sploh ni bilo.

Nekaj posameznikov je ob tem pričelo pisati tudi župnijske kronike, taki primeri so Sodražica, Vavta vas, Stara Loka in tudi Ljubljana – sv. Peter, čeprav v tistih letih v Ljubljani ni bilo vizitacije. Navedene kronike so tudi najstarejše kronike župnij ljubljanske škofije.

Gruberjevo prizadevanje za izdelavo teh opisov je sicer droben, a dragocen kamenček, ki dopolnjuje podobo škofa Gruberja v času njegovega delovanja v Ljubljani.

Ta načrt še dodatno potrjuje dejstvo, da je imel občutek za zgodovino, da se je močno navezal na škofijo in njene ljudi ter si prizadeval za njen vsesplošen razvoj in slavo.

Veliki Trn, župnijska cerkev sv. Duha. Foto: Ivo Žajdela

Odličen pisni vir za krajevno zgodovino

Na podlagi pobud za izdelavo topografsko-zgodovinskih opisov in ustanovitve deželnega muzeja škofa Avguština Gruberja lahko označimo kot razumnika, ki je iz domoljubnih in domoznanstvenih nagibov pripadal začetnemu valu historizma, ki je v središče zgodovinskih raziskav postavil pisane vire, kar je posledično postopoma pripeljalo do sistematičnega zbiranja in vrednotenja pisnih virov.

Ti opisi sicer niso zgodovinska dela v modernem smislu, na kar mogoče malce pretenciozno namiguje naslov topografsko-zgodovinski opis, predstavljajo pa odličen pisni vir za krajevno zgodovino in zgodovino župnij ljubljanske škofije ter imajo izjemen kulturnozgodovinski pomen.

Nazorno opisujejo stanje v času, ko so bili narejeni, in zapišejo dragoceno živo ustno izročilo, ki bi sicer utonilo v morje pozabe.