Prva svetovna vojna je spremenila vse. Tudi gledališče. Imre Kálmán je novembra 1915 na Dunaju še triumfiral s Kneginjo čardaša, pozneje pa so surovi časi, ki so ljudi in države pahnili na eksistenčni rob, vse očitneje zaustavljali pulziranje v široko razvejanem ožilju operetne industrije. Po premirju so se začeli duhovni in predmetni svetovi sestavljati na novo. Posamezniki so stikali za drobci razbite nekdanjosti, drugi so ustvarjali, česar še nikoli ni bilo, tretji pa so kombinirali prvine bivšega in (domnevno) bodočega.

Ljubljana in Maribor vsak malo drugače

V Ljubljani se je opereta po nastanku jugoslovanske države sprva zdela preveč srednjeevropska, da bi lahko brez težav postala element nove balkanske stvarnosti. Po drugi strani je Maribor skušal vzpostaviti svojo normalnost z njeno naglo vrnitvijo – le da jo je namesto Roberta Stolza, ki je v obdravskem mestu živel okoli preloma stoletij, poosebljal v Trstu rojeni Slovenec Viktor Parma (1858–1924). Slov...