FOTO: arhiv Družine

ZDA iz prve roke

Uverturo v letošnji socialni teden je na njegov prvi dan, 11. novembra, predstavljalo večerno predavanje v organizaciji društva Slovenski katoliški izobraženci, osrednji gost pa je bil dr. Andrej Grebenc, do nedavnega profesor na univerzi Sacred Heart v Fairfieldu v ameriški zvezni državi Connecticut. Svoje poslušalce je predavatelj zelo živo in tudi pričevanjsko popeljal »onkraj našega /evropskega/ sveta« preko luže in predstavil insajderski pogled na vsakdanje, akademsko in cerkveno življenje v ZDA. Tja je predavatelja z družino popeljalo misijonska poklicanost, ki jo je ves čas tudi uresničeval, strokovno pa se je uveljavil kot predavatelj na področju razvojnih tehnologij.

Dr. Andrej Grebenc, do nedavnega profesor na univerzi Sacred Heart v Fairfieldu v ameriški zvezni državi Connecticut. FOTO: slovenec.org

Kakšen je torej na omenjenih treh ravneh »American way of life«, ameriški način življenja. V veliki meri ga kroji ameriški samozavest, ki pa ne nosi arogantnih potez. Američani so pač o sebi prepričani, da so »great nation«, vélika nacija, čeprav dr. Grebenc meni, da je bolj stvarna oznaka, da so »big nation«, velíka nacija.

Za tamkajšnjo družbo skoraj dobesedno velja pravilo, da »nobeno kosilo ni zastonj« – vse se torej plača. S tem je povezana velika družbena razslojenost in tako poleg sloja zelo bogatih in srednjega sloja, ki si lahko privošči dokaj udobno življenje, tudi sloj prekarnih delavcev, ki komaj sestavlja en konec meseca z drugim, in širok sloj revežev (brezposelni, invalidi, odvisniki, psihični bolniki, ilegalni migranti …), ki so brez slehernega zavarovanja, živijo brezdomsko življenje, prepleteno s pogostim nasiljem. Okolje, kjer ta razslojenost še najmanj pride do izraza, so prav krščanske cerkvene skupnosti, ki ne le deklarativno, temveč dejansko sprejemajo vse ljudi. Prav verske skupnosti so tudi okolje, kjer je največ prostovoljstva.

Razdeljenost zelo zaznamuje tudi politično življenje, za katerega je predavatelj namesto izraza demokracija uporabil slikovit izraz »bikracija«, torej vladavina dveh političnih strank. Čeprav v Sloveniji živimo v prepričanju, da je naša politična razklanost nekakšen svetovni fenomen, je dr. Grebenc izrazi mnenje, da je ameriška zgodba glede tega verjetno še bolj ostra. To se ne nazadnje zrcali tudi v življenju ameriških katoličanov, ki so prav tako razdeljeni kot celotna družba; politična pripadnost se v tem okviru kaže kot nekakšna »krovna« pripadnost, ki odreja vse drugo, tudi versko pripadnost.

Za ameriško družbo skoraj dobesedno velja pravilo, da »nobeno kosilo ni zastonj«.

Dr. Grebenc je v pripoved o ameriških katoličanih vpletel tudi nekatere zelo aktualne niti – predstavil je namreč razmere znotraj ameriške škofovske konference, ki se je ravno te dni (od 16. do 18.novembra) srečala na svojem rednem jesenskem zasedanju in med drugim odločala o dokumentu o evharistiji, ki je bil v medijih (zapišimo kar naravnost: zavajajoče) predstavljen kot dokument, uperjen neposredno in ciljno na tiste najvidnejše člane demokratske stranke, ki se v javnosti izrekajo kot pobožni katoličani, na politični ravni pa na vseh ravneh (od zvezne zakonodaje do javnega financiranja) forsirajo t. i. pravico do splava (Biden, Pelosi ...). Tudi največja škofovska konferenca na svetu je vsaj v medijski prezentaciji prizorišče napetosti med t. i. konservativnimi in t. i. progresivnimi škofi. (Če bi ob tem dovolimo komentar: da je takšna interpretacija pogosto precej »umetna«, kaže denimo dejstvo, da je domnevno sporni dokument o evharistiji škofovska konferenca sprejela s tako rekoč aklamacijsko večino).

Še vpogled v akademsko okolje. Dogajanje v njem, zlasti na področju družbenih ved, nekoliko manj pa na področju naravoslovja, kroji (vedno bolj totalna) prevlada progresističnega aktivizma, ki se kaže v prevladujočem vplivu t. i. kritične rasne teorije, neomarksističnega pogleda, ki vsiljuje prepričanje, da morajo zdaj temnopolti in druge podjarmljene manjšine vladati ne glede na svojo sposobnost oz. meritornost. Študij družbenih ved se tako na številnih univerzah (tudi tiste, ki nosijo pridevnik »katoliška«, niso ravno izjema) spreminja v aktivizem, ki že ogroža tako temeljne pravice, kot je svoboda govora; drugačen pogled od tistega, ki ga vsiljujejo kritična rasna teorija, kultura odpovedi (cancel culture), ideologija čuječnosti (wokeizem), v določenih akademskih okoljih ne le da ni več toleriran, temveč je tako rekoč prepovedan in pomeni konec akademske kariere. V nekaterih univerzitetnih sicer zavestno plujejo proti temu toku, priljubljenost takih izobraževalnih okolij pa vendarle budi obet pluralne drugačnosti. Ker ti fenomeni vedno bolj prodirajo tudi v evropsko okolje – tudi slovensko –, so izkušnje in spoznanja ljudi, kot je dr. Grebenc, še toliko bolj dragoceni.

Izhod iz razdeljenosti: izkušnje na jugovzhodu Evrope

Teden dni pozneje, v četrtek, 18. novembra, pa sta Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič v Gorici v okvir socialnega tedna umestila svoje Srečanje pod lipami; gost večera je bil dr. Valentin Inzko, diplomat in do nedavnega visoki predstavnik mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini, ki je, tako kot so prireditelji napovedali, »iz svoje izkušnje posredoval načine iskanje rešitev in izhodnih poti za premostitev etničnih in družbenih razhajanj na področjih, ki jih je prizadela vojna«.

Dr. Valentin Inzko, diplomat in do nedavnega visoki predstavnik mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini. FOTO: Ivo Žajdela

Skozi pogovor z moderatorjem Adrianom Pahorjem je dr. Inzko predstavil številne, tudi javnosti manj znane vidike svojega službovanja v BiH, kjer je bil v obdobju 2009–2021 sedmi visoki predstavnik mednarodne skupnosti. Zelo verjetno se bo v zgodovino vpisal predvsem po svoji zadnji potezi: julija je namreč tik pred koncem svojega mandata v skladu s svojimi pooblastili sprejel spremembo kazenskega zakonika BiH, s katero je za zanikanje genocida in poveličevanje pravnomočno obsojenih zločincev v tej državi, ki jo je prizadela krvava vojna, zagrožena zaporna kazen od šestih mesecev do petih let. Odločitev je, kot je iskreno povedal, dokončno dozorela v Srebrenici, kamor si je šel na grobove pobitih izprašat vest. Jasno se je zavedal, da bo njegova odločitev imela posledice, da bo prišlo do izbruha čustev (zlasti na srbski strani, pa ne le tam) in političnih zlorab; vedel je tudi, da za svojo odločitev nima podpore zahodnih držav, a zaradi stopnjujoče se glorifikacije vojnih zločincev in negiranja genocida je, če je hotel še kdaj sebi pogledati v obraz, moral nekaj narediti. Njegova poteza ni bila nikoli usmerjena proti kateremu koli narodu, temveč proti posameznikom in njihovim nesprejemljivim ravnanjem. Nekaj mesecev pozneje se že kažejo znamenja, da je ravnal prav: ustanove, ki sistematično beležijo izraze poveličevanja vojnih zločincev in zanikanje genocida, vsaj na statistični ravni beležijo manj takih pojavov kot pred spremembo kazenskega zakonika.

Pogovor seveda ni mogel mimo razprave o odcepitvenih namerah Republike srbske, s katero maha njen predsednik Milorad Dodik. Dr. Inzko je bil jasen: z nacionalistično govorico o srbski ogroženosti hoče Dodik predvsem odvrniti pozornost od svojih katastrofalnih neuspehov in skriti lastno korupcijo, ki se steka na njegov osebni račun. Srbi po Inzkovem prepričanju niso ogroženi, temveč imajo vse možnosti, da iz Republike srbske naredijo fantastično zgodbo o uspehu, da so nekakšna »Bavarska znotraj BiH«.

Kako pa presoja t. i. non paper o spreminjanju meja na Zahodnem Balkanu, ki so ga medijske manipulacije pripisovale celo sedanji slovenski izvršni oblasti? Dr. Inzko je prestavil pravo ozadje te zgodbe. Dokument je pred tremi leti nastal v ameriški Cii in je izhajal iz logike: če so se npr. Albanci in Srbi (pa še kdo drug) pripravljeni dogovoriti za zamenjavo ozemelj, zakaj bi bili proti? To je po Inzkovih besedah velika neumnost, sprožila bi konflikte po celem Balkanu, imeli bi to, kar smo doživeli po razpadu Jugoslavije. Dr. Inzko je ob tem dejal: »Kdor hoče spreminjati meje, naj najprej pogleda vojna grobišča po Evropi!« Rešitev je zato znotraj obstoječih meja graditi dobro sosedstvo.

Kdor hoče spreminjati meje, naj najprej pogleda vojna grobišča po Evropi!

A pogost se zdi, kot da to ni mogoče. Težava pa ni pri navadnih ljudeh, temveč pri političnih vrhovih, je bil jasen Inzko: navadni ljudje v BiH so tako rekoč vsi po vrsti »nelsoni mandele«, čim višje pa gremo po politični lestvici, slabše in bolj koruptivne ljudi srečujemo. Politiki bi morali biti izbrani po merilih pozitivne selekcije, žal pa so po značilnost negativne, je enega ključnih problemov BiH izpostavil nekdanji visoki predstavnik.

Ali bi lahko te in številne druge zagate BiH in sploh zahodnega Balkana rešilo članstvo v Evropski zvezi? Odgovor je na načelni ravni seveda pritrdilen; tako bi pod »enim dežnikom« imeli v obliki regijskega povezovanja to, kar si danes nekateri želijo s premikanjem meja – takšno premikanje pa bi odprlo Pandorino skrinjico z vsem, kar smo iz njene vsebine na Balkanu že videli. Težava pa je, da je širitveni proces iz številnih razlogov obtičal; dr. Inzko je ob tem izrazil priznanje slovenskemu predsedovanju Svetu EU, ki je na nedavnem vrhu na Brdu in še ob drugih priložnostih zahodni Balkan uspelo umestiti na stalni dnevni red Evropske zveze.

Ko smo pri Sloveniji: vsaj na eni točki se je uresničil tudi drugi del iz napovedi dogodka, namreč da bo gost Srečanja pod lipami predstavil svoj pogled na iskanje skupnih poti, sodelovanje in edinost tudi glede na aktualno stanje v Sloveniji. Moderator ga je namreč izzval z vprašanjem, kako vidi slovenske politične razmere zlasti v odnosu med izvršno oblastjo, ki se trudi obvladovati epidemijske okoliščine, in ustavnim sodiščem, ki s svojimi odločitvami pogosto blokira vladne ukrepe. Valentin Inzko je, pravnik po izobrazbi, seveda poudaril, da je treba odločbe ustavnega sodišča spoštovati in udejanjati, jasno pa je opozoril na problem sestave slovenske ustavnega sodišča, kar je ponazoril z nedavno neizvolitvijo profesorja rimskega prava dr. Janeza Kranjca za člana ustavnega sodišča; ko parlament človeka s tako visoko strokovno in osebnostno integriteto ter izjemnim mednarodnim ugledom iz političnih razlogov ne potrdi, kar nekateri (tudi Kranjčevi nekdanji študentje) pospremijo z aplavzom, je nekaj hudo narobe in dokaz, da merilo pri odločanju ni kakovost.