»Upam, da je imel lepo otroštvo. Pogosto sem pomislila, ali je kdaj pomislil name, na svojo rodno mati. Je sploh vedel, da je posvojen. Mogoče so mu to prikrili?« je zamrmrala in ga vprašujoče pogledala.

»Mogoče,« je tiho odvrnil David.

»Ali veš, da sem si vedno želela, da tega ne bi izvedel. Prihranjeno bi mu bilo marsikaj. Poleg tega me ne bi sovražil.«

»Babi! Zakaj bi te sovražil? Zato, ker si mu podarila življenje? Rodila si ga! Si pozabila?«

»Nisem, kako bi. A kljub temu bi me lahko sovražil. Zapustila sem ga, niti pogledala ga nisem, ko so ga odnesli. Ne vem niti, ali bi ga prepoznala, če bi ga morda srečala na ulici. Kaj misliš, David, ali bi vedela, da pred menoj stoji moj sin?«

Presenečeno jo je pogledal. »Mislim, da ga ne bi prepoznala. Saj ga nisi nikoli videla.«

»Verjetno imaš prav,« je odvrnila.

Tam sta ostala še nekaj časa, potem sta se vrnila v hotel. Bil je ravno čas večerje, zato sta se takoj odpr...