Poskusil sem jo prepričati drugače, pa se ne da. Ded, kaj se dogaja med vama?«

No, to bi tudi sam rad vedel, je pomislil Martin. Doslej se mu je zdelo, da je med njima vse v najlepšem redu. »Nič posebnega. Vsak dan greva na sprehod in na kavo, malo poklepetava, potem se razideva in greva vsak na svoj konec.«

David je vzdihnil. »Čuden je ta vajin odnos. A veš, da ga prej, ko sem prihajal k tebi v kočo, nisem nikoli tako zaznaval? Tedaj se mi je zdelo normalno, da živita ločeno. Babi mi nikdar ni pripovedovala o tebi, ti pa ne o njej. Zdelo se mi je, da se spoštujeta v vajinem ločenem bivanju. Zdaj pa to vidim drugače. Ni normalno, da zakonca toliko let preživita ločeno. In potem, ko se slučajno srečata po mnogih letih, sicer vzpostavita nek odnos, ki pa čez noč spet zbledi.«

»Tako je bilo, preteklosti se ne da popraviti,« je odvrnil Martin.

»Vidim. Ampak, ded! Kaj te ne zanima, kako se je babica počutila tedaj, ko si odšel iz Ljubljane? In, ali...