»Prav je, da sta tista leta pustila za seboj. Tudi jaz sem jih, mama. Ni bilo vedno lahko, a zdaj vem, da sem storila prav. Končno sem ga spet našla, svojega očeta. Čeprav v njegovi pozni starosti in čeprav brez dvajsetletnega spomina.« Nuša je vzdihnila in prijela Zdenko za roko. »Hvala, da si tudi mene spodbudila k pozabi preteklosti. Če mi ne bi po najinem prvem srečanju z njim povedala, da se je vredno potruditi za vsaj osnovni odnos, verjetno ne bi nič storila,« je rekla Nuša.

»Mama, tako te imam rada. Tvojo pokončnost in vedrino, pa tudi tvojo ponižnost in ranljivost. Toliko si me naučila,« je zajecljala Zdenka in jo objela. Tudi ti mene, dekle, je pomislila Nuša in si obrisala solzo, ki je pritekla po njenem licu. »Kako je David?« je Nuša spremenila temo. »David? Nekako se je prebil čez to preizkušnjo. Postal je drugačen, čez noč je odrasel. Smili se mi,« je tiho razmišljala Zdenka. »Tudi meni.«

»Mama, ne bom obsojala Anje, ne vem, kaj se dogaja v njeni dr...