Res je, je pomislila Nuša. Ko je bila mlada, ni poznala nikogar, ki bi dočakal njeno sedanjo starost. Kako hitro je minilo življenje, je pomislila. Hvala Bogu za vsa ta leta, posebej pa za pamet, ki ji je še vedno služila. »Srečna si lahko, da imaš tako družino. Zdenka te redno obiskuje, tudi David prihaja. Jaz samevam,« je rekla Zora.

»Vem,« je tiho odvrnila Nuša. Vedela je za žalostno zgodbo prijateljičinega življenja. Zora nikoli ni bila poročena, tudi otrok ni imela. Vseeno je vso svojo ljubezen izkazovala nečaku Juretu. Tudi potem, ko se je že preselila v dom, jo je še dokaj redno obiskoval. Kasneje, ko mu je prepisala hišo, so se ti obiski močno skrčili. »Kaj pa naj bi drugega storila,« ji je včasih glasno potožila. Nekdo je vendar moral prevzeti obveznosti plačevanja zanjo, je kot v opravičilo navadno še dodala.

Nuša se je še vedno spominjala dne, ko je prišel nečak Jure in Zori povedal, da za njeno hišo poslej ne bo več skrbel. Sedeli sta na terasi, ko je...